Na tradicionalno pustno rajanje prišli skorajda vsi krajani

Pust MahovciŠportno turistično društvo (ŠTD) Mahovci, vasice z nekaj več kot sto prebivalcev, je v sodelovanju z Vaškim odborom Mahovci tudi letos pripravilo tradicionalno pustno prireditev »Kurentovanje v Mahovcih«. Prireditev, ki se je pričela zgodaj popoldan, so letos s svojim obiskom počastili kurenti KUD Polanec iz Starš na Dravskem polju, ki imajo v svojih vrstah tudi člana ŠTD Mahovci Davida Habjaniča. V lepem zimskem vremenu se je na športnem centru v Mahovcih zbralo zelo veliko obiskovalcev, praktično več kot je v vasi prebivalcev, kateri so nestrpno pričakovali kurente. Slednji so se najprej ustavili na kmetiji Jančar, kjer so se okrepčali in pripravili za pohod po vasi.

»Kurentovanje v Mahovcih« spet navdušilo

Dedek Mraz prišel tudi v Lutverce

Dedek Mraz LutverciV prostovoljnem gasilskem društvu Lutverci že peto leto zapored pripravljamo obdaritev otrok vasi Lutverci in Plitvica s prihodom dedka Mraza. Tudi letos smo dedku Mrazu poslali povabilo, da naj obišče naše otroke, in res je prišel. V petek, 29. decembra 2017 ga je pričakalo 46 otrok s starši, starimi starši ali tetami. Tako smo gasilski dom napolnili do zadnjega kotička.

Dedek Mraz se je odzval vabilu

Turistična kmetija Roškar je gostila nepozabno srečanje in druženje rodbine s Plitvičkega Vrha

Rodbina JaušovecDandanes, v tem hitrem tempu življenja in tehnološkem napredku, ko tudi po lastni krivdi nimamo časa za druženja s prijatelji, znanci in celo s svojci ne, je vsako družabno in družinsko srečanje prav lepo doživetje. In tako se je nadvse prijetno srečanje potomcev Ane, ki je bila rojena leta 1904, in Jakoba Jaušovec (1906), in sta z družino živela na Plitvičkem Vrhu pri Gornji Radgoni, odvijalo minulo soboto, na Turistični kmetiji Roškar v Lastomercih. Na srečanju, kjer se je zbralo 60 potomcev rodbine Jaušovec, med njimi tudi še živeči otroci, ki so razumljivo že v letih. Prišli so: Tilika, Vili, Erna in Štefka, manjkala pa je le Anica, sploh pa so bili udeleženci srečanja od blizu in daleč, najdlje iz Slovenske Bistrice in Gradca. Srečanje, ki je že šesto po vrsti, pripravljali so jih vsaka tri leta, odslej pa bo potekalo vsaki dve leti, so letos pripravili: Vlasta Šalamun, Drago Sobočan in Miran Senčar.

Samo srečanje je bilo nepozabno in ganljivo, kar niti ne preseneča, saj gre za „isto kri". Sami veseli in nasmejani obrazi, kar je pomenilo še več zabave in smeha. Ker so potomci Ane in Jakoba pevci, Vili je celo vodja pevskih skupin, in med njimi številni glasbeniki, je razumljivo, da je odmevalo lepo petje in glasba. Za glasbeni program je sicer poskrbel Tibor Jaušovec, občasno pa mu je pomagalo kar osem harmonikarjev z igranjem na »frajtonarici«: Nace Sobočan, Boštjan Jaušovec, Nejc Senčar, Tadej Vajngerl, Dejan Potočnik in njegov sin Anže Potočnik, Miran Rola in njegov sin, in najmlajši harmonikar, star šele 5 let, Anže Rola. Mnogi so sicer pogrešali njihovega »prvega harmonikarja« Mira Jaušovca, ki pa se ni mogel udeležiti srečanja. Glasbeniki so tudi šaljivci, zato so prisotni bili deležni humorističnih nastopov muzikantov, tudi skečev, s katerimi so dodobra nasmejali prav vse prisotne. Svoj glasbeni nastop je prispevala tudi Neli Senčar, ki je zaigrala na saksofon.
Udeležence srečanja je v nekaj besedah pozdravila in nagovorila organizatorica srečanja Vlasta Šalamun, ki se je v svojem imenu in imenu soorganizatorjev Draga Sobočana in Mirana Senčarja zahvalila vsem, da so se udeležili tega nepozabnega srečanja. Povedala je, da se je število članov, potomcev rodu Jaušovec, od zadnjega srečanja samo večalo in da je na poti nov član te »družine«, ki se jim bo pridružil že v mesecu juniju. Svoj nagovor je zaključila z mislijo: »Danes je vedno, jutri nikoli, zato naj bo to srečanje za vsakega spet nepozabno«. In bilo je zares nepozabno, saj se je zabava odvijala vse do četrte ure zjutraj. Zaključili pa so jo spet s pesmijo, ki je bila rdeča nit tega srečanja.

(Foto: Ludvik Kramberger)

Srečalo se je 60 potomcev Jaušovec

Na zlati poroki je Mariji in Jožetu Lahu zapel tudi Stane Vidmar

Zlatoporočenca LahPoleg decembrskega vrveža in novoletnega prazničnega vzdušja, so pri družini Lah iz Očeslavcev v občini Gornja Radgona, imeli še posebno slovesno slavje z več kot sto svati. Marija in Jože Lah sta namreč praznovala zlato poroko, saj že 50 let z roko v roki stopata skozi lepoto in bolečino življenja. Zlatoporočenca sta se spoznala po Jožetovem prihodu s služenja vojaškega roka v Makedoniji, ko sta se srečala na vaški veselici v Stavešincih in se takoj zaljubila. Rosno mlada sta se poročila 31. decembra 1967 (Marija pri komaj 18 letih, Jože pri 23) civilno in cerkveno v cerkvi v Gornji Radgoni. Tako ljubezen z vaške veselice traja že pol stoletja.

Ljubezen z vaške veselice traja že 50 let

Med soboto in nedeljo so sekunde do pravoslavnega novega leta odštevali tudi v Termah Lendava

Pravoslavno novo letoPodobno kot marsikje po Sloveniji, zlasti v večjih krajih, kjer živi večje število pravoslavnih vernikov, je čakanje novega pravoslavnega leta, v noči med soboto in nedeljo, potekalo tudi na skrajnjem severovzhodu države. Srbsko kulturno društvo "Jovan Jovanović Zmaj" Lendava je namreč v soboto, 13. januarja zvečer, kot vsako leto poprej, v restavraciji Term Lendava pripravilo novoletno zabavo po julijanskem koledarju, ali najpogosteje rečeno zabavo ob pravoslavnem novem letu. Novoletne zabave so se, poleg članov omenjenega kulturnega društva udeležili tudi njihovi prijatelji in znanci, ne glede na nacionalnost ali veroizpoved, med njimi tudi veliko Slovencev, Madžarov, Hrvatov in drugih. Vse je potekalo v znamenju veselega vzdušja, veliko glasbe, plesov, odlične kulinarike...

Srbsko

Starostniki so se z veseljem zavrteli

DSO zaključek 2017V Domu starejših občanov Gornja Radgona so tik pred koncem leta 2017, praznovali zaključek leta. Že tradicionalna prireditev je bila ponovno odlično obiskana, saj se je zbralo kar 140 stanovalcev doma in njihovih svojcev, tako da so se ob lepo dekoriranih in obloženih omizjih zbrale kompletne družine. Direktor Doma, mag. Marjan Žula, je v uvodnem slavnostnem nagovoru pozdravil tudi prostovoljce, ki so bili povabljeni ter se jim zahvalil za celoletno požrtvovalno in pomembno delo, ki ga opravljajo. Po čisto kratkem pogledu nazaj v poslovno leto 2017, ki ga bo DSO-GR d. o. o. zaključil pozitivno, se je zahvalil zaposlenim, ki skrbijo za to, da je Dom svetel, prijazen in odprt ter za njihovo dobro delo, ki se odražajo v zelo kakovostnih storitvah. Za vse delovne enote je izbral prijazne in lepe besede ter izrazil upanje, da bodo tudi v bodoče živeli in delali kot kolektiv, skupaj s stanovalci pa še naprej kot velika družina.

V radgonskem DSO pripravili tradicionalni zaključek leta za stanovalce in njihove svojce

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Dr. Anton Trstenjak

 

Dr. Anton TrstenjakRodil se je 8.1.1906 v Rodmošcih pri Gornji Radgoni v mali kmečki družini. Po končani mariborski gimnaziji je leta 1929 v Innsbrucku doktoriral iz filozofije in leta 1933 iz teologije. V Mariboru je bil leta 1931 posvečen v duhovnika. Izpopolnjeval se je v Parizu (1935 - 1937) in se specializiral v eksperimentalni psihologiji pri Gemelliju v Milanu (1941 - 1942). Služboval je kot katehet na realni gimnaziji v Mariboru (1934 - 1939), profesor na Visoki teološki šoli v Mariboru (1939 - 1940) in kot profesor filozofije in psihologije na Teološki fakulteti v Ljubljani do leta 1973 ko se je upokojil.

Predaval je tudi na podiplomski stopnji univerze v Zagrebu in na oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Bil je redni član Mednarodnega združenja za aplikativno psihologijo v Parizu, član SAZU, član Evropske akademije za znanost in umetnost v Salzburgu, predsednik in nato častni član Društva psihologov Slovenije ter član še več drugih znanstvenih organizacij doma in po svetu. Vmes je bil eno leto tudi kot gost profesor na univerzi v Montrealu in v ZDA. Za svoje strokovno delo je dobil več visokih cerkvenih, državnih in znanstvenih odlikovanj in priznanj (papežev častni prelat, Kidričeva nagrada, nagrada AVNOJ, ambasador znanosti Republike Slovenije, častni znak svobode Republike Slovenije, častni doktorat Univerze Maribor in Univerze Ljubljana).

Trstenjakova pisna bera obsega 47 izvirnih knjig v slovenščini in tujih jezikih ter čez 500 strokovnih, znanstvenih in poljudnih člankov. Njegova dela lahko razdelimo v šest skupin: psihološka, antropološka, filozofska, kulturološka, narodnostna in teološka. Na področju psihologije barv je opravil več pomembnih empiričnih raziskav in se s tem uveljavil v svetovnem merilu. Za Trstenjakovo psihologijo je značilen enciklopedični pregled na celoto psihologije svojega časa (Oris sodobne psihologije 1969, 1971; Problemi psihologije 1976), pionirsko uvajanje posameznih psiholoških vej (monografije o: versko pedagoški in pastoralni psihologiji 1941, 1946; psihologiji dela in organizacije 1951,1979; psihologiji ustvarjalnosti 1953, 1981; ekonomski 1982; ekološki 1984; psihologiji zaznavanja 1951; grafologiji 1985) in personalistična usmerjenost, saj vsa specialna psihološka vprašanja in psihološke usmeritve obravnava v okviru celotne podobe osebnega človeka, zaradi česar je vsako njegovo psihološko delo tudi že antropološko. "Posamezna specialna psihološka vprašanja in usmeritve je vedno obravnaval v okviru celostne podobe osebnega človeka", je zapisal v Enciklopediji Slovenije njegov biograf dr. Jože Ramovš.

Na vprašanje kdo ali kaj je človek je iskal odgovore v monografijah Človek bitje prihodnosti, Človek končno in neskončno bitje, v zbirki razprav Za človeka gre in v knjigi Hoja za človekom. V knjigi Skozi prizmo besede je skušal razumeti in doumeti umetniško ustvarjalnost in jezikovno izražanje. Veliko je pisal o slovenskem narodu, posebej še o značaju Slovencev v posameznih pokrajinah, ter o možnostih preživetja in napredka številčno majhnih narodov. Najpomembnejši deli s tega področja sta knjigi Misli o slovenskem človeku in O slovenskem človeku in koroški duši. V uvodni besedi h knjigi Misli o slovenskem človeku je Tone Pavček zapisal, da Trstenjak pripoveduje o slovenskem človeku z vednostjo psihologa, s pronicljivostjo misleca in z razumevanjem humanista in narodnjaka, ki je vse svoje življenje hodil za človekom, ta pa je bil predvsem in zlasti Slovenec.

Dela iz filozofske antropologije so količinsko na drugem mestu, toda kvalitativno je njegov največji prispevek ravno tukaj. Njegova pisna dela, pomoč ljudem v stiskah in pedagoško delo so odraz iskanja celostnega odgovora na večno vprašanje Kdo in kaj je človek? (monografiji 1985, 1988; izbrane razprave 1991; Hoja za človekom). Pri filozofskih delih so v ospredju nemške razprave o slovenskem filozofu in Trstenjakovem rojaku Francetu Vebru, katerega filozofiji se je posvetil že v svoji filozofski dizertaciji. Kot profesor je predaval o več vejah filozofije in ta dela so izšla po njegovi smrti v treh knjigah Izbranih del (1996, 1999). Na področju kulture je raziskoval vitre umetniškega ustvarjanja (1953), razmerja med krščanstvom in kulturo (1975) in raziskovanje besed (1989). V obširni knjigi so izšli prikazi petih velikih mislecev, ki so mu bili blizu (1992). Narodnostna dela so povezana z značajem Slovencev v posameznih pokrajinah, narodnostnimi manjšinami ter vzgibe za preživetje in napredek manjših narodov (Koroška duša 1992, Misli o slovenskem človeku 1991, Slovenska poštenost 1995).

Teološka dela obsegajo po disertacijo o univerzalistični usmerjenosti krščanstva v Apostolskih delih predvsem priložnostne članke in natis njegovih duhovnih vaj za duhovnike (1975). V delih se poleg njegove osebnosti izražata religiozna dimenzija in verovanje, ki ga ponuja tudi drugim toda ga ne vsiljuje.

Poljudnih knjig o življenski psihologiji in antropologiji je napisal 9 (Med ljudmi, Človek v ravnotežju itd.). V njih praviloma prihaja do izraza tudi religiozna dimenzija človeka, ki je Trstenjak nikoli in nikjer ni skrival in tudi ne vsiljeval. Kot izredno strpen človek je verjel, da je resničnost smiselna celota, sistem, v katerem ima vse svoje mesto in vrednost. S svojo življensko usmerjenostjo je prepoznavno obogatil miselni in duhovni svet slovenskega naroda. Za Trstenjaka so značilna tudi poljudna strokovna dela za široke plasti prebivalstva, ki so berljiva in odsevajo znanstveno-raziskovalno, pedagoško in svetovalno-terapevtsko delo.

Ob izjemni življenjski uspešnosti je Trstenjak ostal skromen in obenem plemenito aristokratski. Bil je družaben, socialno čuteč in z vedrim pogledom v prihodnost. Globok in realistični socialni čut je stalnica njegovega življenja, kot tudi odnos do domovine in slovenskega naroda, saj je v povojnih letih, ko so mu bile zožene možnosti delovanja ostal doma in zavrnil ponujeno docenturo na psihološkem inštitutu milanske univerze (1945) in redno profesuro na graški univerzi (1955). Najbolj značilno zanj je bilo, da je bil vedno zmeren, strpen, zagovornik zlate sredine in medčloveške sloge, graditelj mostov med ljudmi po motu ZA ČLOVEKA GRE.

Anton Trstenjak je umrl v Ljubljani 19.9.1996 in njegovo strokovno usmerjenost nadaljuje Inštitut Antona Trstenjaka za psihologijo, logoterapijo in antropologijo ustanovljen leta 1992. V Gornji Radgoni poleg župnišča je 18.11.1995 mariborski škof dr. Franc Kramberger blagoslovil Trstenjakov dom, ki je namenjen potrebam pastoralnega, kulturnega, znanstvenega in umetniškega delovanja župnije. Zgradba ima 800 m2 uporabnih površin. V kleti je kraj za srečevanje mladih in športne aktivnosti, v etaži so tri veroučne učilnice, v nadstropju pa večnamenska dvorana, kjer je postavljen doprsni kip dr. Antona Trstenjaka in so razstavljena njegova dela, v podstrešnih prostorih je pevska soba, arhiv, hišna kapela in prostor za knjižnico. Večino sredstev za izgradnjo in ureditev so prispevali verniki, nekaj pa je bilo pridobljenih sredstev iz občine in republike.

Nahajate se: MKR Znani ljudje Dr. Anton Trstenjak