Pred soboško Diano se vedno nekaj dogaja, saj so po bogračiadi sedaj pripravili 8. festival bujte repe - tokrat je nastopilo 15 ekip, zmagala pa je ekipa Mestnih četrti Murska Sobota

Bujta repaNa Slovenski ulici, pred hotelom Diana v Murski Soboti je konec tedna potekal 8. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju je tokrat sodelovalo nekoliko manj (15) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank in posameznikov, saj bodo kmalu predsedniške volitve. Festival bujte repe je ena večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju. Strokovna komisija, katere predsednica je bila Zdenka Tompa, člana pa še dva vrhunska kuharska strokovnjaka, Janez Gjergjek in Branko Časar, je budno spremljala ves potek kuhanja, na koncu je ocenila tudi okus in vonj jedi.

Dišalo je po Prekmurski dobroti - bujti repi

Malčki med starostniki

DSO medgeneracijsko sodelovanjeDnevi ob izteku letošnjega poletja in pričetku jeseni so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona minili v prijetnem vzdušju medgeneracijskega sodelovanja. Tako so se stanovalci DSO Gornja Radgona, z veseljem odzvali povabilu bližnjega Vrtca Manka Golarja, in se tako tudi letos udeležili njihove tradicionalne trgatve. Skupaj z otroci so polnili vedra in püte, iz preše pa je tekel sladki sok, s katerim so si ob druženju postregli. Ob zaključku so jih zaposleni in otroci vrtca pogostili še z domačim pecivom in namazanimi kruhki. Lepo je bilo in starostniki za drugo leto držijo ponovno pesti za dobro letino in čim manj toče.

Prijetno in poučno medgeneracijsko sodelovanje

Poleg koncerta tamburašev, še odprtje likovne razstave

DSO tamburašiV Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, pogosto, zlasti ob raznih priložnostih organizirajo pestre kulturne in družabne prireditve, ki so namenjene tako stanovalcem doma kakor tudi zunanjim obiskovalcem. Tako je, med drugim, številna publika, v polni dvorani DSO prisluhnila skladbam Tamburaške skupine KD Peter Dajnko iz Črešnjevcev. Poseben aplavz so si prislužili tudi zato, ker so bili pripravljeni nastopiti namesto skupine, ki je bila prvotno planirana, a je žal svoj nastop v zadnjem trenutku odpovedala.

Tamburice, slike, harmonika...v domu starejših

Nekateri se niso videli že desetletja!

Obletnica OŠ StogovciV tem jesenskem času, ko predvsem kmetovalci in ljubiteljski pridelovalci, s polj in vrtov, iz sadovnjakov in vinogradov, pospravljajo darove narave, se vrstijo tudi takšna in drugačna srečanja nekdanjih sošolcev. In tako se spet posebej potrjuje, da se šele ko se nam življenje prevesi v drugo polovico stoletja, torej ko smo že v »objemu« Abrahama, še posebej zavemo, kako pomembno je ohranjanje in poglabljanje prijateljstva iz mladosti. In to so potrdili tudi večinoma že babice in dedki iz Apaške doline, ki so natanko pred pol stoletja skupaj zapustili šolske klopi osemletke v Stogovcih. Obžalovali so sicer, da v omenjenem šolskem okolišu na zahodni strani Apaške doline ni več veliko otrok in je njihova nekdanja šola, sedaj podružnična šola v okviru OŠ Apače.

Po pol stoletja so se srečali šolarji, ki so osemletko končali na OŠ Stogovci

Tudi druženje je terapija za invalide

Invalidi GRPo podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je na svetu dobrih 600 milijonov invalidov, v EU jih je 65 milijonov, v Sloveniji pa približno devet odstotkov populacije predstavljajo invalidi, saj je v naši državi registriranih skoraj 170 tisoč invalidov. In slednjim je poleg ustrezne zaposlitve ter rehabilitacije, potrebno priskrbeti tudi mnoge druge aktivnosti. Zato sta med najpomembnejšimi aktivnostmi, ki jih izvajajo invalidska društva, med katera sodi tudi Medobčinsko društvo invalidov (MDI) Gornja Radgona (predsednica: Alenka Husar), kjer je v treh aktivih: Gornja Radgona (Hedvika Weingerl), Kapela (Štefka Pučko) in Apače (Irena Primožič), včlanjenih 550 zlasti delovnih invalidov z območja občin Apače, Gornja Radgona, Radenci in Sveti Jurij ob Ščavnici, ekskurzije, druženja in družabna srečanja ob različnih priložnosti.

Radgonski invalidi so se srečali na Turistični kmetiji Benko

Zapeli so svojo himno, ki jo je spisal sošolec Dušan!

Gimnazija Ljutomer - obletnicaZelo čustveno, veselo in prisrčno je minilo srečanje šolarjev-maturantov, ki so davnega leta 1967, kot prva generacija sploh vpisanih dijakov, maturirali v ljutomerski gimnaziji. Že ob samem zbiranju in očitno novem spoznavanju, saj se nekateri niso videli skoraj pol stoletja, ko smo bili priče čustvenim objemom in tudi nekaterih solznih oči, je bilo jasno, kako je vsem prisotnim pomembno samo srečanje in poznejše druženje. Večina udeležencev srečanja, ki so se rodili le kakšno leto po 2. svetovni vojni, v gimnazijo pa so se vpisali ob njeni ustanovitvi, leta 1963, je sicer ostala v Prlekiji, drugi so se razpršili po Sloveniji in bivši Jugoslaviji, nekateri pa izven meja, tudi v čezoceanske države.

Srečali so se skoraj 70-letni dedki in babice, maturanti prve generacije Gimnazije Ljutomer

Opojne vonjave z dvorišča doma starejših občanov

DSO piknikV radgonskem domu starejših občanov (DSO) je pred dnevi spet bilo nadvse veselo. Za stanovalce in njihove svojce so namreč organizirali že drugi piknik v tem poletju. Dobro razpoloženim udeležencem se je pridružilo tudi nekaj zaposlenih. Ob lepem vremenu, dobrotah iz domske kuhinje ter prijetnih vonjavah po perutničkah, klobasicah in slanini z žara, se je prileglo hladno pivo in sadni sokovi. Tokrat sta na pomoč priskočili še osnovnošolki Brina in Zala, ki sta prijazno ponujali osvežujočo tekočino obiskovalcem drugega poletnega piknika.

Tradicionalni poletni piknik spet navdušil stanovalce radgonskega DSO

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Dr. Anton Trstenjak

 

Dr. Anton TrstenjakRodil se je 8.1.1906 v Rodmošcih pri Gornji Radgoni v mali kmečki družini. Po končani mariborski gimnaziji je leta 1929 v Innsbrucku doktoriral iz filozofije in leta 1933 iz teologije. V Mariboru je bil leta 1931 posvečen v duhovnika. Izpopolnjeval se je v Parizu (1935 - 1937) in se specializiral v eksperimentalni psihologiji pri Gemelliju v Milanu (1941 - 1942). Služboval je kot katehet na realni gimnaziji v Mariboru (1934 - 1939), profesor na Visoki teološki šoli v Mariboru (1939 - 1940) in kot profesor filozofije in psihologije na Teološki fakulteti v Ljubljani do leta 1973 ko se je upokojil.

Predaval je tudi na podiplomski stopnji univerze v Zagrebu in na oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Bil je redni član Mednarodnega združenja za aplikativno psihologijo v Parizu, član SAZU, član Evropske akademije za znanost in umetnost v Salzburgu, predsednik in nato častni član Društva psihologov Slovenije ter član še več drugih znanstvenih organizacij doma in po svetu. Vmes je bil eno leto tudi kot gost profesor na univerzi v Montrealu in v ZDA. Za svoje strokovno delo je dobil več visokih cerkvenih, državnih in znanstvenih odlikovanj in priznanj (papežev častni prelat, Kidričeva nagrada, nagrada AVNOJ, ambasador znanosti Republike Slovenije, častni znak svobode Republike Slovenije, častni doktorat Univerze Maribor in Univerze Ljubljana).

Trstenjakova pisna bera obsega 47 izvirnih knjig v slovenščini in tujih jezikih ter čez 500 strokovnih, znanstvenih in poljudnih člankov. Njegova dela lahko razdelimo v šest skupin: psihološka, antropološka, filozofska, kulturološka, narodnostna in teološka. Na področju psihologije barv je opravil več pomembnih empiričnih raziskav in se s tem uveljavil v svetovnem merilu. Za Trstenjakovo psihologijo je značilen enciklopedični pregled na celoto psihologije svojega časa (Oris sodobne psihologije 1969, 1971; Problemi psihologije 1976), pionirsko uvajanje posameznih psiholoških vej (monografije o: versko pedagoški in pastoralni psihologiji 1941, 1946; psihologiji dela in organizacije 1951,1979; psihologiji ustvarjalnosti 1953, 1981; ekonomski 1982; ekološki 1984; psihologiji zaznavanja 1951; grafologiji 1985) in personalistična usmerjenost, saj vsa specialna psihološka vprašanja in psihološke usmeritve obravnava v okviru celotne podobe osebnega človeka, zaradi česar je vsako njegovo psihološko delo tudi že antropološko. "Posamezna specialna psihološka vprašanja in usmeritve je vedno obravnaval v okviru celostne podobe osebnega človeka", je zapisal v Enciklopediji Slovenije njegov biograf dr. Jože Ramovš.

Na vprašanje kdo ali kaj je človek je iskal odgovore v monografijah Človek bitje prihodnosti, Človek končno in neskončno bitje, v zbirki razprav Za človeka gre in v knjigi Hoja za človekom. V knjigi Skozi prizmo besede je skušal razumeti in doumeti umetniško ustvarjalnost in jezikovno izražanje. Veliko je pisal o slovenskem narodu, posebej še o značaju Slovencev v posameznih pokrajinah, ter o možnostih preživetja in napredka številčno majhnih narodov. Najpomembnejši deli s tega področja sta knjigi Misli o slovenskem človeku in O slovenskem človeku in koroški duši. V uvodni besedi h knjigi Misli o slovenskem človeku je Tone Pavček zapisal, da Trstenjak pripoveduje o slovenskem človeku z vednostjo psihologa, s pronicljivostjo misleca in z razumevanjem humanista in narodnjaka, ki je vse svoje življenje hodil za človekom, ta pa je bil predvsem in zlasti Slovenec.

Dela iz filozofske antropologije so količinsko na drugem mestu, toda kvalitativno je njegov največji prispevek ravno tukaj. Njegova pisna dela, pomoč ljudem v stiskah in pedagoško delo so odraz iskanja celostnega odgovora na večno vprašanje Kdo in kaj je človek? (monografiji 1985, 1988; izbrane razprave 1991; Hoja za človekom). Pri filozofskih delih so v ospredju nemške razprave o slovenskem filozofu in Trstenjakovem rojaku Francetu Vebru, katerega filozofiji se je posvetil že v svoji filozofski dizertaciji. Kot profesor je predaval o več vejah filozofije in ta dela so izšla po njegovi smrti v treh knjigah Izbranih del (1996, 1999). Na področju kulture je raziskoval vitre umetniškega ustvarjanja (1953), razmerja med krščanstvom in kulturo (1975) in raziskovanje besed (1989). V obširni knjigi so izšli prikazi petih velikih mislecev, ki so mu bili blizu (1992). Narodnostna dela so povezana z značajem Slovencev v posameznih pokrajinah, narodnostnimi manjšinami ter vzgibe za preživetje in napredek manjših narodov (Koroška duša 1992, Misli o slovenskem človeku 1991, Slovenska poštenost 1995).

Teološka dela obsegajo po disertacijo o univerzalistični usmerjenosti krščanstva v Apostolskih delih predvsem priložnostne članke in natis njegovih duhovnih vaj za duhovnike (1975). V delih se poleg njegove osebnosti izražata religiozna dimenzija in verovanje, ki ga ponuja tudi drugim toda ga ne vsiljuje.

Poljudnih knjig o življenski psihologiji in antropologiji je napisal 9 (Med ljudmi, Človek v ravnotežju itd.). V njih praviloma prihaja do izraza tudi religiozna dimenzija človeka, ki je Trstenjak nikoli in nikjer ni skrival in tudi ne vsiljeval. Kot izredno strpen človek je verjel, da je resničnost smiselna celota, sistem, v katerem ima vse svoje mesto in vrednost. S svojo življensko usmerjenostjo je prepoznavno obogatil miselni in duhovni svet slovenskega naroda. Za Trstenjaka so značilna tudi poljudna strokovna dela za široke plasti prebivalstva, ki so berljiva in odsevajo znanstveno-raziskovalno, pedagoško in svetovalno-terapevtsko delo.

Ob izjemni življenjski uspešnosti je Trstenjak ostal skromen in obenem plemenito aristokratski. Bil je družaben, socialno čuteč in z vedrim pogledom v prihodnost. Globok in realistični socialni čut je stalnica njegovega življenja, kot tudi odnos do domovine in slovenskega naroda, saj je v povojnih letih, ko so mu bile zožene možnosti delovanja ostal doma in zavrnil ponujeno docenturo na psihološkem inštitutu milanske univerze (1945) in redno profesuro na graški univerzi (1955). Najbolj značilno zanj je bilo, da je bil vedno zmeren, strpen, zagovornik zlate sredine in medčloveške sloge, graditelj mostov med ljudmi po motu ZA ČLOVEKA GRE.

Anton Trstenjak je umrl v Ljubljani 19.9.1996 in njegovo strokovno usmerjenost nadaljuje Inštitut Antona Trstenjaka za psihologijo, logoterapijo in antropologijo ustanovljen leta 1992. V Gornji Radgoni poleg župnišča je 18.11.1995 mariborski škof dr. Franc Kramberger blagoslovil Trstenjakov dom, ki je namenjen potrebam pastoralnega, kulturnega, znanstvenega in umetniškega delovanja župnije. Zgradba ima 800 m2 uporabnih površin. V kleti je kraj za srečevanje mladih in športne aktivnosti, v etaži so tri veroučne učilnice, v nadstropju pa večnamenska dvorana, kjer je postavljen doprsni kip dr. Antona Trstenjaka in so razstavljena njegova dela, v podstrešnih prostorih je pevska soba, arhiv, hišna kapela in prostor za knjižnico. Večino sredstev za izgradnjo in ureditev so prispevali verniki, nekaj pa je bilo pridobljenih sredstev iz občine in republike.

Nahajate se: MKR Znani ljudje Dr. Anton Trstenjak