Pred soboško Diano se vedno nekaj dogaja, saj so po bogračiadi sedaj pripravili 8. festival bujte repe - tokrat je nastopilo 15 ekip, zmagala pa je ekipa Mestnih četrti Murska Sobota

Bujta repaNa Slovenski ulici, pred hotelom Diana v Murski Soboti je konec tedna potekal 8. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju je tokrat sodelovalo nekoliko manj (15) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank in posameznikov, saj bodo kmalu predsedniške volitve. Festival bujte repe je ena večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju. Strokovna komisija, katere predsednica je bila Zdenka Tompa, člana pa še dva vrhunska kuharska strokovnjaka, Janez Gjergjek in Branko Časar, je budno spremljala ves potek kuhanja, na koncu je ocenila tudi okus in vonj jedi.

Dišalo je po Prekmurski dobroti - bujti repi

Malčki med starostniki

DSO medgeneracijsko sodelovanjeDnevi ob izteku letošnjega poletja in pričetku jeseni so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona minili v prijetnem vzdušju medgeneracijskega sodelovanja. Tako so se stanovalci DSO Gornja Radgona, z veseljem odzvali povabilu bližnjega Vrtca Manka Golarja, in se tako tudi letos udeležili njihove tradicionalne trgatve. Skupaj z otroci so polnili vedra in püte, iz preše pa je tekel sladki sok, s katerim so si ob druženju postregli. Ob zaključku so jih zaposleni in otroci vrtca pogostili še z domačim pecivom in namazanimi kruhki. Lepo je bilo in starostniki za drugo leto držijo ponovno pesti za dobro letino in čim manj toče.

Prijetno in poučno medgeneracijsko sodelovanje

Poleg koncerta tamburašev, še odprtje likovne razstave

DSO tamburašiV Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, pogosto, zlasti ob raznih priložnostih organizirajo pestre kulturne in družabne prireditve, ki so namenjene tako stanovalcem doma kakor tudi zunanjim obiskovalcem. Tako je, med drugim, številna publika, v polni dvorani DSO prisluhnila skladbam Tamburaške skupine KD Peter Dajnko iz Črešnjevcev. Poseben aplavz so si prislužili tudi zato, ker so bili pripravljeni nastopiti namesto skupine, ki je bila prvotno planirana, a je žal svoj nastop v zadnjem trenutku odpovedala.

Tamburice, slike, harmonika...v domu starejših

Nekateri se niso videli že desetletja!

Obletnica OŠ StogovciV tem jesenskem času, ko predvsem kmetovalci in ljubiteljski pridelovalci, s polj in vrtov, iz sadovnjakov in vinogradov, pospravljajo darove narave, se vrstijo tudi takšna in drugačna srečanja nekdanjih sošolcev. In tako se spet posebej potrjuje, da se šele ko se nam življenje prevesi v drugo polovico stoletja, torej ko smo že v »objemu« Abrahama, še posebej zavemo, kako pomembno je ohranjanje in poglabljanje prijateljstva iz mladosti. In to so potrdili tudi večinoma že babice in dedki iz Apaške doline, ki so natanko pred pol stoletja skupaj zapustili šolske klopi osemletke v Stogovcih. Obžalovali so sicer, da v omenjenem šolskem okolišu na zahodni strani Apaške doline ni več veliko otrok in je njihova nekdanja šola, sedaj podružnična šola v okviru OŠ Apače.

Po pol stoletja so se srečali šolarji, ki so osemletko končali na OŠ Stogovci

Tudi druženje je terapija za invalide

Invalidi GRPo podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je na svetu dobrih 600 milijonov invalidov, v EU jih je 65 milijonov, v Sloveniji pa približno devet odstotkov populacije predstavljajo invalidi, saj je v naši državi registriranih skoraj 170 tisoč invalidov. In slednjim je poleg ustrezne zaposlitve ter rehabilitacije, potrebno priskrbeti tudi mnoge druge aktivnosti. Zato sta med najpomembnejšimi aktivnostmi, ki jih izvajajo invalidska društva, med katera sodi tudi Medobčinsko društvo invalidov (MDI) Gornja Radgona (predsednica: Alenka Husar), kjer je v treh aktivih: Gornja Radgona (Hedvika Weingerl), Kapela (Štefka Pučko) in Apače (Irena Primožič), včlanjenih 550 zlasti delovnih invalidov z območja občin Apače, Gornja Radgona, Radenci in Sveti Jurij ob Ščavnici, ekskurzije, druženja in družabna srečanja ob različnih priložnosti.

Radgonski invalidi so se srečali na Turistični kmetiji Benko

Zapeli so svojo himno, ki jo je spisal sošolec Dušan!

Gimnazija Ljutomer - obletnicaZelo čustveno, veselo in prisrčno je minilo srečanje šolarjev-maturantov, ki so davnega leta 1967, kot prva generacija sploh vpisanih dijakov, maturirali v ljutomerski gimnaziji. Že ob samem zbiranju in očitno novem spoznavanju, saj se nekateri niso videli skoraj pol stoletja, ko smo bili priče čustvenim objemom in tudi nekaterih solznih oči, je bilo jasno, kako je vsem prisotnim pomembno samo srečanje in poznejše druženje. Večina udeležencev srečanja, ki so se rodili le kakšno leto po 2. svetovni vojni, v gimnazijo pa so se vpisali ob njeni ustanovitvi, leta 1963, je sicer ostala v Prlekiji, drugi so se razpršili po Sloveniji in bivši Jugoslaviji, nekateri pa izven meja, tudi v čezoceanske države.

Srečali so se skoraj 70-letni dedki in babice, maturanti prve generacije Gimnazije Ljutomer

Opojne vonjave z dvorišča doma starejših občanov

DSO piknikV radgonskem domu starejših občanov (DSO) je pred dnevi spet bilo nadvse veselo. Za stanovalce in njihove svojce so namreč organizirali že drugi piknik v tem poletju. Dobro razpoloženim udeležencem se je pridružilo tudi nekaj zaposlenih. Ob lepem vremenu, dobrotah iz domske kuhinje ter prijetnih vonjavah po perutničkah, klobasicah in slanini z žara, se je prileglo hladno pivo in sadni sokovi. Tokrat sta na pomoč priskočili še osnovnošolki Brina in Zala, ki sta prijazno ponujali osvežujočo tekočino obiskovalcem drugega poletnega piknika.

Tradicionalni poletni piknik spet navdušil stanovalce radgonskega DSO

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Dr. Janko Šlebinger

 

Dr. Janko ŠlebingerDr. Janko Šlebinger (rojen 19.10.1876) je bil najmlajši med devetimi otroki, ki so se rodili v preprosti kmečki hiši v Ledeniku pri Sv. Ani v Slovenskih goricah. Po osnovni šoli v Zgornji Ščavnici je leta 1899 maturiral na mariborski gimnaziji. V tem času je pričel pesniti in dvakrat (1895, 1896) dobil Schillerjevo nagrado za slovensko pesem. Poglabljal se je v slovensko slovstvo in bil knjižničar v "malem semenišču", knjižnici v Mariboru, ki je takrat štela največ slovenskih knjig.

 

Po maturi je odšel na univerzo v cesarski Dunaj, kjer je študiral slavistiko in germanistiko ter doktoriral z disertacijo o slovenskem slovničarju Adamu Bohoriču. Hotel se je posvetiti knjižničarstvu, a mu je rojak iz Ivanjkovec pri Ljutomeru, dr. Franc Simonič, knjižničar, kasneje tast, to močno odsvetoval. Tako se je Šlebinger vrnil na Slovensko in bil srednješolski profesor (Ljubljana, Novo mesto, Ljubljana) do leta 1925, ko je bil nameščen v takratno študijsko, današnjo Narodno in univerzitetno knjižnico. Še pred maturo je pri Šlebingerju prevagal smisel za znanstveno in analitično obravnavanje literature nad poezijo. Pri delu se je hitro odločil za bibliografijo - urejeno popisovanje slovenskih publikacij, in objav ter se s tem povzdignil v doslej vodilnega slovenskega bibliografa.

Za tuje znanstvene časopise (avstrijske, ruske, češke, poljske) je sestavljal bibliografije o slovenskih delih s posameznih znanstvenih področij (jezik, zgodovina in narodopisje). V Zbornikih Matice Slovenske je objavljal letne bibliografije slovenskih knjig, časopisov in pomembnejših prispevkov v revijah in zbornikih. Za čas med leti 1907 in 1912 je takšno bibliografijo izdal v samostojni knjigi. V zapuščini mu je ostala nedokončana Slovenska bibliografija za obdobje med leti 1913 in 1945 in Prešernova bibliografija, čeprav je večkrat poskušal objaviti tekoče bibliografije. Skupaj z Janezom Marentičem je v knjižni obliki izdal obsežno Bibliografijo slovenske kmetske literature v letih 1919 - 1938. Leta 1937 ob razstavi Slovenskih novinarjev v Ljubljani pa je objavil še zdaj temeljno slovensko bibliografsko delo - kronološko urejeni popis Slovenski časniki in časopisi 1797 - 1936. K delu je napisal tehtno razpravo o problematiki slovenskega bibliografstva in začrtal nove naloge. Po letu 1945 je na novo usmeril Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani ter osnoval bibliografski oddelek, brez katerega si še danes ni moč zamisliti znanstveno neoporečnega raziskovanja slovenske preteklosti. Pisal je nadrobne biografije za slovensko kulturo pomembnih mož (literatov, zgodovinarjev, učiteljev, tiskarjev).

Bil je urednik Ljubljanskega zvona, mentor mladim sodelavcem, uredil je nekaj slovstvenih del, izdal Album slovenskih književnikov, bil član odseka Slovenske matice, urednik Splošne in Narodne knjižnice, knjižni referent Tiskovne zadruge, tajnik Družbe sv. Cirila in Metoda, odbornik Muzejskega društva in podpredsednik Vodnikove družbe. V svojem delu je užival in bil srečen, njegovo bogato življenje se mu je zaokrožilo s kar 502. bibliografsko ugotovljenima objavama in z izvolitvijo za dopisnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti v razredu za zgodovinske in zemljepisne vede, filozofijo in filologijo.

Janko Glazer je o njem povedal: "Bil je človek z zelo živimi in mnogostranskimi interesi, kljub temu, da se je njegovo življenje in delo odigravalo v ozkem krogu, do konca v stiku z dogajanjem, kljub bolezni, ki ga je mučila dolga leta, vedrega duha, na svoj, izviren način šegav in poln domislic. Predvsem pa je bil srčno dober in nesebično pripravljen, da pomaga. Bil je eden izmed tistih ljudi, ki več dajejo kot jemljejo, ki pri svojem delu ne sprašujejo, ali bodo od njega imeli korist oni sami, ampak jim je glavno in predvsem važno, da to, kar delajo, koristi stvari."

Nahajate se: MKR Znani ljudje Dr. Janko Šlebinger