Adventni venec ob 400-letni modri kavčini

Advent CerkvenjakTuristično društvo Cerkvenjak, ki predvsem skrbi za promocijo kraja in omenjene občine v Slovenskih goricah, skozi vse leto izvaja številne aktivnosti ter pripravlja takšne in drugačne dogodke in prireditve. Med njimi je gotovo najodmevnejša košnja na stari način, svoje dejavnosti pa ob koncu leta zaključijo z izdelavo in postavitvijo adventnega venca v središču Cerkvenjaka, in postavitvijo božičnih jaslic ob cerkvi Sv. Antona. Adventni venec člani društva izdelujejo pri svojem predsedniku Alojzu Zorku in tako je bilo tudi letos.

Ob Johanezovi kapeli v Cerkvenjaku so prižgali prvo svečko

Na ogled so tudi jaslice v kapniški jami

Advent pri MirjaniTudi ob letošnjem začetku adventnega časa je bilo zanimivo, veselo in prijetno v (in ob) Cvetličarni Mirjana, na gornjem grisu v Gornji Radgoni. Zadnji konec tedna v novembru so namreč, v sodelovanju z domačim vrtcem Manka Golarja, pripravili zanimive, že 17. tradicionalne adventne delavnice z izdelavo adventno-božičnih aranžmajev, spominkov in okraskov. Kot nam je povedala Mirjana Kavčič so adventne aktivnosti v cvetličarni, na dvorišču in kapniški jami potekale skozi cele dneve, le adventne delavnice so bile v popoldanskem oz. večernem času, ko so na svoje prišli otroci ter njihovi starši, dedki in babice.

Otroci so ustvarjali v adventnih delavnicah

Pripravili so prvo izmenjevalnico oblačil, ki je mnogim omogočila trajnostno in odgovorno posodobitev garderobe

IzmenjevalnicaPrav v času, ko se je, ne le v ZDA temveč po vsem svetu in tudi pri nas, največ govorilo o „črnem petku" ter zapravljanju in razsipništvu, se je v Mladinskem centru Gornja Radgona odvijala nadvse koristna akcija, ki jo je pripravila Iniciativa za zelene ideje „Rastišče". Šlo je za prvo izmenjevalnico oblačil v tem delu države, na katero so številni Prleki, Prekmurci, Štajerci in drugi prinesli kose oblačil, modnih dodatkov ali obutve, ki jih ne nosijo več, ter si za domov izbrali druge, katerih več ne uporablja kdo drug.

Zamenjali so oblačila in obutev

Kmečke ženske v Hiši dišečega traminca

Kmečke ženske pri SteyerjuDruštvo Kmečkih žena Apače, ki ga vodi Ema Škrobar, in ki deluje že 29 let, vsa leta svojega obstoja, ob koncu leta, pripravlja novoletno-božično srečanje članic društva, s katerim se jim zahvalijo za njihovo delovanje v društvu skozi vso leto. To je pravzaprav prijetno druženje, katerega se članice rade udeležujejo. In tako je bilo tudi tokrat, ko se je srečanja v znameniti Hiši dišečega traminca, na posestvu Steyer v Plitvici, udeležilo 38 članic. Prisotne je najprej pozdravila predsednica društva Ema Škrobar, ki se je članicam zahvalila za celoletno delo v društvu. Izrazila je tudi zadovoljstvo, da so se tako množično udeležile srečanja, ki je ob občnem zboru, njihovo največje srečanje in druženje.

Članice DKŽ Apače so imele novoletno srečanje pri Steyerju

Otroci (in ne le oni) bodo vse do 2. januarja 2019 prišli na svoje v SikaluZOO pri Radencih

SikaluZOOPodobno, kot že vrsto let, ob bližajočih se božično-novoletnih praznikih, bodo tudi letos na posestvu SikaluZOO, ki ga decembra preimenujejo v „Lučkolandijo" v Boračevi, dober streljaj iz središča Radencev, pripravili božične jaslice z živimi živalmi. Na površini treh hektarjev v samem živalskem vrtu družine Mitev, si bodo lahko obiskovalci, kjer so v tem času v ospredju otroci, med sprehodom ogledali edinstveno pravljično deželo z velikim številom živali, svetlobnih podobic: angelčkov, božičkov, jelenčkov, zvezdic, božičkov grad, vlakec, božičkove sani, snežinke, zvončke, veliko število lučk, darilnih paketov..., ki si jih je najlepše ogledati v temi.

Lučkolandija – pravljična dežela za otroke odpira vrata

Vrtni center Kurbus v znamenju velike adventne razstave in prazničnih lučk

Vrtni center KurbusTik ob regionalni cesti so na izhodu iz Gornje Radgone, v smeri Radencev, v Vrtnem centru Kurbus odprli že šesto veliko adventno razstavo, na kateri je božično novoletna dekoracija na ogled v soju lučk. Vstop na razstavo je brezplačen, saj je vse razstavljene artikle moč tudi kupiti. S tem v Vrtnem centru Kurbus prodajnemu prostoru vdihnejo nove vsebine, obiskovalcem pa ponudijo številne ideje za krasitev doma ter poskrbijo, da pozabijo na skrbi in začutijo čarobnost adventnega časa.

Zaživela je „Zimska pravljica

Zakonca Jožefa in Mirko Gumilar sta obeležila 65 let skupnega življenja

Železna poroka GumilarČeprav je pri nas kar veliko zlatih, bisernih, smaragdnih in diamantnih zakonskih jubilejev, pa je le redkim dan izjemni zakonski jubilej, ki mu v večini pravijo železna poroka, ponekod pa tudi briljantna. Pred dnevi je namreč minilo šest desetletij in pol, odkar sta si v farni cerkvi Marijinega rojstva na Tišini večno zvestobo v dobrem in slabem ter ljubezen obljubila Jožefa, roj. Žemljič, in Mirko Gumilar, oba z bližnjih Petanjcev. Ob izteku letošnjega oktobra sta 65. obletnico s priložnostno slovesnostjo obeležila v domu Elizabeta pri Svetem Juriju na Goričkem, ki je enota Doma starejših Rakičan. Tam namreč slavljenka že poldrugo leto prebiva. Priči ob tovrstni izjemno redki obletnici poroke sta bila njuna hčerka Marjeta in sin Slavko, verski obred pa je v prostorih doma opravil matični župnik v župniji Tišina Boštjan Čeh.

Tudi pri devetdesetih se počutita odlično

Marija in Ivan Lorenčič sta obeležila biserno poroko

Biserna poroka LorenčičPred dnevi sta Marija in Ivan Lorenčič iz Maribora, v krogu domačih in prijateljev obeležila biserni zakonski jubilej. Svoje 60 - letno skupno zakonsko življenje sta potrdila v cerkvi sv. Ruperta v rojstni Voličini, kjer sta se poročila pred šestimi desetletji. Tokrat sta oba obreda, civilni in cerkveni, potekala v cerkvi. Civilni obred je opravil župan občine Lenart, mag. Janez Kramberger, ki je bisernoporočencema namenil nekaj lepih besed in jima izročil še eno listino, cerkvenega pa ob darovani sveti maši, ob asistenci domačega župnika Franca Muršeca in duhovnika Marka Veršiča, škof dr. Stanislav Lipovšek. Izrazil je veliko veselje nad zakoncema, ki sta zgled družine, »kakršna naj bi bila vrednota družbe. Hvala vama za vse, kar sta dobrega storila v Cerkvi. Vesel sem, da lahko potrdim vajin zakon tukaj v vajini rojstni župniji, kamor se rada vračata.«

Iz Maribora sta prišla v rojstno vas

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Manko Golar

 

Manko GolarManko Golar - pesnik, pedagog, se je rodil 24.03.1911 v daljnem Münchnu, kamor sta se oče Cvetko, pesnik in duhovnik, in mama odpeljala na neko imenitno razstavo. Dete je pa malce prezgodaj privekalo na svet - kar je pač hudomušno naključje. Prava domovina pesnika je Prlekija, kamor se je priženil njegov oče, po rodu Gorenjec, pred 1. svetovno vojno in kjer ga je obiskovala njegova bohemska družba (O. Župančič, Anton Lajovic, Emil Adamič, Srečko Kumar, Hinko Mučoć,…), ki je pometla z malomeščanskimi predsodki in uganila prenekatero šegavo, kar je na Manku pustilo globok in trajen vpliv.

 

Po končani osnovni šoli v Ljutomeru, se je vpisal na ljubljansko vseučilišče in se kasneje študijsko izpopolnjeval v višji pedagoški šoli v Zagrebu ter postal predmetni učitelj slovenščine. Poučeval, pesnikoval in vodil pevske zbore je do 2. svetovne vojne v Prlekiji (Ljutomer, Križevci, Veržej), ko ga je okupator z družino (žena, majhen otrok) izgnal na Hrvaško. Od tam je našel pot na italijansko okupacijsko ozemlje Slovenije, v Ljubljani našel stik z OF, bil odkrit, aretiran in odgnan v koncentracijsko taborišče (Rab, Monigo, Gonars). Bivanje v bližini smrti je pustilo sledi tudi v njegovem pesnikovanju. Po osvoboditvi se je vrnil v Ljutomer, leta 1946 pa se je naselil v gornje radgonskem gradu, kjer je bil ravnatelj nižje gimnazije vse do leta 1958, ko je bila ta ukinjena on pa postal ravnatelj v osnovni šoli v Gornji Radgoni in Radencih.

Tu je ustvaril MPZ Silvira Tomassini, ki je postal znan po vsej Jugoslaviji, saj je z njim nastopal na festivalih Bratstva in enotnosti po vseh takratnih festivalskih mestih Jugoslavije in nekajkrat tudi pri samem takratnem predsedniku Titu. Literarno delo se je pričelo že v šolskih klopeh z mladostniškimi pesmicami, da misli resno pa je dokazal na učiteljišču, ko je doživel tudi prvo objavo svoje pesmi. Pisateljska žilica mu ni dala miru nikjer in njegove pesmi so se množile a tudi spreminjale, tako kot se je spreminjalo njegovo delo in življenje.

Po vojni je pisal še prozo, priložnostno dramatiko in publicistiko (literarne reportaže, spomine, članke, glose, polemike). Golar je pesnikoval predvsem za otroke in mnoge njegove otroške pesmi so našle pot v šolske čitanke še pred objavo njegove prve samostojne otroške knjige poezij - GODE ČRIČEK (1958) in druge JAŠE K NAM ZELENI JURIJ (1969). Po njegovi poeziji so radi in pogosto segali mnogi slovenski skladatelji, saj je njegova pesem čustveno pristna, blagoglasna in ritmično ubrana. Motivi pesmi segajo skozi letne čase, življenje otrok na podeželju in so prežete z otroškim humorjem ter prisrčno šegavostjo, vmes pa so pretanjene podobe narave, prizori kmečkega življenja v Prlekiji s folklorno idealizacijo. Za odrasle je leta 1967 izdal zbirko pesmi POZABLJEN DAN, kjer je iz veselega, radoživega človeka privrelo trpko spoznanje ob jeseni življenja, o ničevnosti mnogih človeških prizadevanj in o tem, kako sam je v bistvu človek. Zadnja pesem v zbirki, NEKOČ BOM TIHO LEGEL, je nastala že v internaciji na Rabu (1942).

Raziskovanje Golarjeve medvojne poezije, če jo obravnavamo v sklopu celotne naše poezije NOB, nas pripelje do odkritja , da je bil prav Golar tisti, ki je napisal prvo slovensko pesem, ki jo je sprožil napad fašističnih sil na Jugoslavijo (prof. Emil Cesar, slovenska književnost v prvem letu NOB- Borec, XXIII/1971, str.371). Njen naslov VOJNA je značilen za dobo nastanka in je polna kaotičnih slutenj, napovedovanja obdobja, ki ga prinaša nemočnemu in neoboroženemu ljudstvu vsiljena vojska. Po pesnikovi izjavi (11.03.1962 prof. Cesarju) naj bi bilo pesmi iz časa internacije za celo zbirko.

Kot sad proznih prizadevanj, je leta 1973 izšla knjiga humornih zgodb OKROGLE O VERŽENCIH. Osemindvajset humoresk so porodile anekdote o Veržencih, ki jih je Golar stilno predelal, jim dal pečat svojega humorja, pokrajinsko obarvan jezik - "golarjevski" besedni red in hoteno preprostost pripovedovalca. Sam je za knjigo rekel: "Želel sem s temi zgodbami, da bi bile prijetno kratkočasje za tedaj, kadar je najbolj smrkavo vreme ali skisan čas." H Golarjevemu proznemu delu smemo šteti tudi SPOMINE NA OČETA, objavljene leta 1963 v zborniku CVETKO GOLAR - Iz spominov in srečanj, ki jih odlikuje rahel humor, lepa domača beseda in seveda dokumentirana pričevalnost. Svoje čase je po časnikih (Tovariši, Slovenski poročevalec, 7 dni, …) objavil tudi lepo število reportaž iz naših goric (o trgatvi, prešanju, kletarjenju, …). Potrebe ljudsko-prosvetnega življenja so Golarju narekovale, da je napisal precej iger, ki so jih igrali po šolah in kulturno-umetniških društvih. Tega blaga se je nabralo za celo knjigo, vendar ga je večina ostalo v rokopisih. Leta 1988 je izšla še zadnja zbirka, DEČEK Z JABOLKI, kjer opisuje spomine iz otroštva in mladosti ter spomine na svojega očeta Cvetka Golarja. Manko Golar je bil plodovit pisec, vnet in uspešen vzgojitelj ter prizadeven kulturno-prosvetni delavec, ki je znal zaživeti s krajem in ljudmi, s preteklostjo in sedanjostjo ter to zajeti v svojih delih. V pismu Severinu Šali je o sebi dejal: " Zaljubljen sem v svojo Prlekijo, zaljubljen v otroke in klopotce in čričke, pa tudi med možaki pri tramincu se najdem."

Manko Golar je bil priljubljen človek s širokim krogom prijateljev "pajdašev", kot jih je imenoval, sodelavcev in znancev. Ker je stanoval v gradu so mu nadeli vzdevek "Radgonski graščak" in Golarju hudomušnežu je bil ta "častitljivi" vzdevek zelo všeč. Kot preprostega človeka, so ga doma v gradu vedno videli v jopici, ki mu jo je spletla žena, v zimskem času v znamenitem plašču "kubertus" in z kučmo "polhovko" ali baretko. Rad se je vozil z mopedom "kolibri", ki mu je služil predvsem za vožnjo " špecerije" domov, saj je bil " nabavni". Z Mankom je bilo vedno veselo in zaključki srečanj z družbo so se končevali s pesmijo. Ob takih priložnostih so pogosto nastajale nove pesmice. Saj, če je Manko imel pri roki primeren kos papirja in svinčnik ter so bila v prijetni družbi še brhka dekleta, je kaj hitro napisal priložnostno pesem, ki je verjetno shranjena pri marsikaterem dekletu ali materi v kakšnem predalu kot lep, trajen spomin nanj.

Umrl je 19.10.1988 v Gornji Radgoni, kjer so v njegov spomin že leto kasneje (1989) po njem poimenovali VVZ Gornja Radgona (vrtec) in mu ob 10. obletnici smrti odkrili spominsko obeležje (1998), bronasto okroglo ploščo z Golarjevo podobo v sredini ter obkroženo z ulitimi risbicami otrok na temo njegovih pesmic, ki jo je oblikoval in izdelal akademski kipar Mirko Bratuša iz Negove. Kipar Mirko Bratuša iz Negove je ustvaril kip, ki je bil postavljen ob 10. obletnici smrti Manka Golarja, dne 06.06.1998 pred Vzgojno varstvenim zavodom - vrtcem Gornja Radgona, ki po njem nosi svoje ime od leta 1989. Spomenik stoji na nizkem podstavku. V sredini kipa je portret Manka Golarja, okrog njega so v bron ulite otroške risbice, na temo Golarjevih pesmi, ki jih je pisal za naše najmlajše.

Nahajate se: MKR Znani ljudje Manko Golar