Šmarski troti iz Litije najboljši v Prekmurju

Paprikaš PolanaV lepem in sončnem vremenu je konec minulega tedna, ob „Lovenjakovem dvoru", znani prekmurski gostilni, v Polani pri Murski Soboti, potekala tradicionalna in sedaj že jubilejna, 10. paprikašijada z zanimivim programom, ki ga je povezovala moderatorka Silva Vrbnjak. Ker je paprikaš zelo razširjena lokalna jed v Pomurju, so se „Lovenjakovi" organizatorji že pred desetletjem odločili vsako leto pripravljati tekmovanje v kuhanju paprikaša, udeleženci pa si lahko izberejo, ali bo to piščančji, svinjski, kunčji, gobov, ribji..., saj meso le delno prispeva k okusu same jedi. Strokovnjaki, ki so ocenjevali izdelke tekmovalnih ekip so namreč mnenja, da vse druge sestavine, predvsem mleta paprika, čebula, malo moke, kisla smetana in malo vina, dajo paprikašu pravi okus. In če je včasih organizatorjem malo ponagajalo vreme, je tokrat tekmovalcem bilo zelo vroče, saj je poleg sonca „žgal" tudi odprti ogenj z asfalta.

V Polani je desetič zadišalo po štirih (piščančji, prašičji, kunčji in gobov) vrstah paprikaša

Radijski poslušalci Snopa iz vse Slovenije so se srečali v Slovenskih Goricah

Slovo od SNOP-aNa Izletniško turistični kmetiji Žökš pri Mlinarjevih, na Zgornjih Žerjavcih pri Lenartu, je konec tedna potekalo zanimivo srečanje »Nočnih ptičev«, poslušalcev skupnega nočnega radijskega programa imenovanega Snop, v katerem je nekoč sodelovalo več kot ducat radijskih nekomercialnih postaj iz vse države. Ker je bil ob koncu lanskega leta program ukinjen, v njem so nazadnje sodelovali le še: Radio Velenje, Radio Slovenske gorice, Radio Ptuj, Radio Celje in Radio Murski val, so njegovi zvesti poslušalci pripravili slovesen pokop svojega snopa. Organizirala ga je Ana Maras-Pika iz Lenarta, ki je na srečanje povabila 48 zvestih poslušalcev snopa iz različnih krajev Slovenije. Snopu v spomin so pripravili tudi veliko »žalno«, črno obrobljeno torto z narobnim križem, ki je simbolizirala njegov grob. Kot se na »pogrebu« spodobi, je Snopu v slovo spregovoril njegov zvesti poslušalec Ludvik Kupšek iz Trbovelj.

Žalno slovo od Snopa s črno obrobo na torti

Šola več ne stoji, prijateljstva pa so ostala

Sošolci Spodnja ŠčavnicaNa Turistični kmetiji Hari v Spodnji Ščavnici je potekalo izjemno zanimivo, prijetno in veselo srečanje nekdanjih učencev in učiteljev OŠ Spodnja Ščavnica. Sami dedki in babice, kjer so tudi najmlajši stari okoli 70 let, so se srečali v prekrasnem okolju, kjer je prebujajoča narava ozelenila Ščavniško dolino, na katero seže pogled s Harijeve lepo urejene turistične postojanke. Zbrani učenke in učenci so se ob pogledu v dolino ozirali, da bi uzrli njihovo nekdanjo šolo, ki jim je dajala znanje za življenje. Zastonj! Kajti šole ni več, porušena je in na tem prostoru sedaj stoji mogočni stanovanjski blok, v katerem živi nova mladost.

Srečali so se babice in dedki, učenci nekdanje OŠ Spodnja Ščavnica

Za veselo vzdušje sta poskrbela sin in vnukinja!

Biserna poroka MagušaLe redkim zakonskim parom je dano, da bi dočakali 60 let skupnega zakonskega življenja, saj se eni že prej ločijo, drugi pa prej zapustijo ta svet. Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša v občini Sv. Jurij ob Ščavnici, pa sta ta visoki jubilej – biserno poroko dočakala in proslavila skupaj z najbližjimi sorodniki in prijatelji. Slavje ob bisernem zakonskem jubileju Magušovih se je začel v farni cerkvi Sv. Jurija ob Ščavnici, kjer je zahvalno mašo, ob sodelovanju p. Lavrencija, daroval domači župnik Boštjan Ošlaj.

Zavidljivo biserno poroko sta praznovala Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša

Od Črešnjevcev, skozi Mele, do Lisjakove struge

Čistilna akcija TD MajolkaČlanice in člani enega najbolj dejavnih društev na radgonskem območju, Turistično društvo Majolka je pripravilo tradicionalno čistilno akcijo. Prijavili so se tudi na natečaj "Moja reka si", na Turistični zvezi Slovenije, kjer so jih oglaševali. Same čistilne akcije, ki je potekala na širšem območju vzhodnega dela radgonske občine, se je udeležilo 15 članic in članov društva. „Dobili smo se pred trgovino Klasek v Črešnjevcih, kjer smo se razdelili v dve skupini.

Polne vreče odpadne embalaže od pijač v gozdu „Gaj

Začela se je sezona kresovanj in prijetnih druženj

Kres Lisjakova strugaPodobno kot že 17 minulih let, so radgonski ribiči ter njihovi družinski člani in simpatizerji ter tudi drugi gostje, veliki petek preživeli ob „tabornem ognju" in slastnih pečenih ribah. Že leta 2000 so namreč radgonski ribiči združili spomladansko čistilno akcijo ob svojem ribniku in ribiški hiši, v Lisjakovi strugi, kjer je spomladi veliko suhega vejevja in neuporabnega lesa, s prižigom kresa. Od začetka so prireditev imenovali „Srečanje ob tabornem ognju", ker pa je prireditev vsako leto za velikonočne praznike, natančneje na „postni" Veliki petek, sedaj temu rečejo „Velikonočno kresovanje".

Ribiči so zakurili v Lisjakovi strugi

Pomurci in Štajerci med 571 igralci, dobili novega kralja družabne kartaške igre

Kartanje šnopsaDolgi in mrzli zimski večeri, zlasti ob vikendih, so za mnoge Prekmurce, Prleke in Štajerce, poleg pikada, fliperja, namiznega nogometa in biljarda, namenjeni predvsem kartaškim (šnops) turnirjem in še nekaterim družabnim igram, ki so dobrodošle za druženje in krajšanje časa. Prav s takšnimi dogodki, predvsem družabnimi igrami in sploh druženji, se ukvarjajo mladi in manj mladi na skrajnjem severovzhodu države, s čimer potrjujejo, da televizija, internet, FB in sploh računalniki le niso povsem zastrupili večine ljudi, ki so se bolj kot ne prenehali družiti s prijatelji, sosedi, znanci in celo s svojimi domačimi.

Milan Niderl iz Gederovcev „Kralj šnopsa 2018

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Manko Golar

 

Manko GolarManko Golar - pesnik, pedagog, se je rodil 24.03.1911 v daljnem Münchnu, kamor sta se oče Cvetko, pesnik in duhovnik, in mama odpeljala na neko imenitno razstavo. Dete je pa malce prezgodaj privekalo na svet - kar je pač hudomušno naključje. Prava domovina pesnika je Prlekija, kamor se je priženil njegov oče, po rodu Gorenjec, pred 1. svetovno vojno in kjer ga je obiskovala njegova bohemska družba (O. Župančič, Anton Lajovic, Emil Adamič, Srečko Kumar, Hinko Mučoć,…), ki je pometla z malomeščanskimi predsodki in uganila prenekatero šegavo, kar je na Manku pustilo globok in trajen vpliv.

 

Po končani osnovni šoli v Ljutomeru, se je vpisal na ljubljansko vseučilišče in se kasneje študijsko izpopolnjeval v višji pedagoški šoli v Zagrebu ter postal predmetni učitelj slovenščine. Poučeval, pesnikoval in vodil pevske zbore je do 2. svetovne vojne v Prlekiji (Ljutomer, Križevci, Veržej), ko ga je okupator z družino (žena, majhen otrok) izgnal na Hrvaško. Od tam je našel pot na italijansko okupacijsko ozemlje Slovenije, v Ljubljani našel stik z OF, bil odkrit, aretiran in odgnan v koncentracijsko taborišče (Rab, Monigo, Gonars). Bivanje v bližini smrti je pustilo sledi tudi v njegovem pesnikovanju. Po osvoboditvi se je vrnil v Ljutomer, leta 1946 pa se je naselil v gornje radgonskem gradu, kjer je bil ravnatelj nižje gimnazije vse do leta 1958, ko je bila ta ukinjena on pa postal ravnatelj v osnovni šoli v Gornji Radgoni in Radencih.

Tu je ustvaril MPZ Silvira Tomassini, ki je postal znan po vsej Jugoslaviji, saj je z njim nastopal na festivalih Bratstva in enotnosti po vseh takratnih festivalskih mestih Jugoslavije in nekajkrat tudi pri samem takratnem predsedniku Titu. Literarno delo se je pričelo že v šolskih klopeh z mladostniškimi pesmicami, da misli resno pa je dokazal na učiteljišču, ko je doživel tudi prvo objavo svoje pesmi. Pisateljska žilica mu ni dala miru nikjer in njegove pesmi so se množile a tudi spreminjale, tako kot se je spreminjalo njegovo delo in življenje.

Po vojni je pisal še prozo, priložnostno dramatiko in publicistiko (literarne reportaže, spomine, članke, glose, polemike). Golar je pesnikoval predvsem za otroke in mnoge njegove otroške pesmi so našle pot v šolske čitanke še pred objavo njegove prve samostojne otroške knjige poezij - GODE ČRIČEK (1958) in druge JAŠE K NAM ZELENI JURIJ (1969). Po njegovi poeziji so radi in pogosto segali mnogi slovenski skladatelji, saj je njegova pesem čustveno pristna, blagoglasna in ritmično ubrana. Motivi pesmi segajo skozi letne čase, življenje otrok na podeželju in so prežete z otroškim humorjem ter prisrčno šegavostjo, vmes pa so pretanjene podobe narave, prizori kmečkega življenja v Prlekiji s folklorno idealizacijo. Za odrasle je leta 1967 izdal zbirko pesmi POZABLJEN DAN, kjer je iz veselega, radoživega človeka privrelo trpko spoznanje ob jeseni življenja, o ničevnosti mnogih človeških prizadevanj in o tem, kako sam je v bistvu človek. Zadnja pesem v zbirki, NEKOČ BOM TIHO LEGEL, je nastala že v internaciji na Rabu (1942).

Raziskovanje Golarjeve medvojne poezije, če jo obravnavamo v sklopu celotne naše poezije NOB, nas pripelje do odkritja , da je bil prav Golar tisti, ki je napisal prvo slovensko pesem, ki jo je sprožil napad fašističnih sil na Jugoslavijo (prof. Emil Cesar, slovenska književnost v prvem letu NOB- Borec, XXIII/1971, str.371). Njen naslov VOJNA je značilen za dobo nastanka in je polna kaotičnih slutenj, napovedovanja obdobja, ki ga prinaša nemočnemu in neoboroženemu ljudstvu vsiljena vojska. Po pesnikovi izjavi (11.03.1962 prof. Cesarju) naj bi bilo pesmi iz časa internacije za celo zbirko.

Kot sad proznih prizadevanj, je leta 1973 izšla knjiga humornih zgodb OKROGLE O VERŽENCIH. Osemindvajset humoresk so porodile anekdote o Veržencih, ki jih je Golar stilno predelal, jim dal pečat svojega humorja, pokrajinsko obarvan jezik - "golarjevski" besedni red in hoteno preprostost pripovedovalca. Sam je za knjigo rekel: "Želel sem s temi zgodbami, da bi bile prijetno kratkočasje za tedaj, kadar je najbolj smrkavo vreme ali skisan čas." H Golarjevemu proznemu delu smemo šteti tudi SPOMINE NA OČETA, objavljene leta 1963 v zborniku CVETKO GOLAR - Iz spominov in srečanj, ki jih odlikuje rahel humor, lepa domača beseda in seveda dokumentirana pričevalnost. Svoje čase je po časnikih (Tovariši, Slovenski poročevalec, 7 dni, …) objavil tudi lepo število reportaž iz naših goric (o trgatvi, prešanju, kletarjenju, …). Potrebe ljudsko-prosvetnega življenja so Golarju narekovale, da je napisal precej iger, ki so jih igrali po šolah in kulturno-umetniških društvih. Tega blaga se je nabralo za celo knjigo, vendar ga je večina ostalo v rokopisih. Leta 1988 je izšla še zadnja zbirka, DEČEK Z JABOLKI, kjer opisuje spomine iz otroštva in mladosti ter spomine na svojega očeta Cvetka Golarja. Manko Golar je bil plodovit pisec, vnet in uspešen vzgojitelj ter prizadeven kulturno-prosvetni delavec, ki je znal zaživeti s krajem in ljudmi, s preteklostjo in sedanjostjo ter to zajeti v svojih delih. V pismu Severinu Šali je o sebi dejal: " Zaljubljen sem v svojo Prlekijo, zaljubljen v otroke in klopotce in čričke, pa tudi med možaki pri tramincu se najdem."

Manko Golar je bil priljubljen človek s širokim krogom prijateljev "pajdašev", kot jih je imenoval, sodelavcev in znancev. Ker je stanoval v gradu so mu nadeli vzdevek "Radgonski graščak" in Golarju hudomušnežu je bil ta "častitljivi" vzdevek zelo všeč. Kot preprostega človeka, so ga doma v gradu vedno videli v jopici, ki mu jo je spletla žena, v zimskem času v znamenitem plašču "kubertus" in z kučmo "polhovko" ali baretko. Rad se je vozil z mopedom "kolibri", ki mu je služil predvsem za vožnjo " špecerije" domov, saj je bil " nabavni". Z Mankom je bilo vedno veselo in zaključki srečanj z družbo so se končevali s pesmijo. Ob takih priložnostih so pogosto nastajale nove pesmice. Saj, če je Manko imel pri roki primeren kos papirja in svinčnik ter so bila v prijetni družbi še brhka dekleta, je kaj hitro napisal priložnostno pesem, ki je verjetno shranjena pri marsikaterem dekletu ali materi v kakšnem predalu kot lep, trajen spomin nanj.

Umrl je 19.10.1988 v Gornji Radgoni, kjer so v njegov spomin že leto kasneje (1989) po njem poimenovali VVZ Gornja Radgona (vrtec) in mu ob 10. obletnici smrti odkrili spominsko obeležje (1998), bronasto okroglo ploščo z Golarjevo podobo v sredini ter obkroženo z ulitimi risbicami otrok na temo njegovih pesmic, ki jo je oblikoval in izdelal akademski kipar Mirko Bratuša iz Negove. Kipar Mirko Bratuša iz Negove je ustvaril kip, ki je bil postavljen ob 10. obletnici smrti Manka Golarja, dne 06.06.1998 pred Vzgojno varstvenim zavodom - vrtcem Gornja Radgona, ki po njem nosi svoje ime od leta 1989. Spomenik stoji na nizkem podstavku. V sredini kipa je portret Manka Golarja, okrog njega so v bron ulite otroške risbice, na temo Golarjevih pesmi, ki jih je pisal za naše najmlajše.

Nahajate se: MKR Znani ljudje Manko Golar