Na tradicionalno pustno rajanje prišli skorajda vsi krajani

Pust MahovciŠportno turistično društvo (ŠTD) Mahovci, vasice z nekaj več kot sto prebivalcev, je v sodelovanju z Vaškim odborom Mahovci tudi letos pripravilo tradicionalno pustno prireditev »Kurentovanje v Mahovcih«. Prireditev, ki se je pričela zgodaj popoldan, so letos s svojim obiskom počastili kurenti KUD Polanec iz Starš na Dravskem polju, ki imajo v svojih vrstah tudi člana ŠTD Mahovci Davida Habjaniča. V lepem zimskem vremenu se je na športnem centru v Mahovcih zbralo zelo veliko obiskovalcev, praktično več kot je v vasi prebivalcev, kateri so nestrpno pričakovali kurente. Slednji so se najprej ustavili na kmetiji Jančar, kjer so se okrepčali in pripravili za pohod po vasi.

»Kurentovanje v Mahovcih« spet navdušilo

Dedek Mraz prišel tudi v Lutverce

Dedek Mraz LutverciV prostovoljnem gasilskem društvu Lutverci že peto leto zapored pripravljamo obdaritev otrok vasi Lutverci in Plitvica s prihodom dedka Mraza. Tudi letos smo dedku Mrazu poslali povabilo, da naj obišče naše otroke, in res je prišel. V petek, 29. decembra 2017 ga je pričakalo 46 otrok s starši, starimi starši ali tetami. Tako smo gasilski dom napolnili do zadnjega kotička.

Dedek Mraz se je odzval vabilu

Turistična kmetija Roškar je gostila nepozabno srečanje in druženje rodbine s Plitvičkega Vrha

Rodbina JaušovecDandanes, v tem hitrem tempu življenja in tehnološkem napredku, ko tudi po lastni krivdi nimamo časa za druženja s prijatelji, znanci in celo s svojci ne, je vsako družabno in družinsko srečanje prav lepo doživetje. In tako se je nadvse prijetno srečanje potomcev Ane, ki je bila rojena leta 1904, in Jakoba Jaušovec (1906), in sta z družino živela na Plitvičkem Vrhu pri Gornji Radgoni, odvijalo minulo soboto, na Turistični kmetiji Roškar v Lastomercih. Na srečanju, kjer se je zbralo 60 potomcev rodbine Jaušovec, med njimi tudi še živeči otroci, ki so razumljivo že v letih. Prišli so: Tilika, Vili, Erna in Štefka, manjkala pa je le Anica, sploh pa so bili udeleženci srečanja od blizu in daleč, najdlje iz Slovenske Bistrice in Gradca. Srečanje, ki je že šesto po vrsti, pripravljali so jih vsaka tri leta, odslej pa bo potekalo vsaki dve leti, so letos pripravili: Vlasta Šalamun, Drago Sobočan in Miran Senčar.

Samo srečanje je bilo nepozabno in ganljivo, kar niti ne preseneča, saj gre za „isto kri". Sami veseli in nasmejani obrazi, kar je pomenilo še več zabave in smeha. Ker so potomci Ane in Jakoba pevci, Vili je celo vodja pevskih skupin, in med njimi številni glasbeniki, je razumljivo, da je odmevalo lepo petje in glasba. Za glasbeni program je sicer poskrbel Tibor Jaušovec, občasno pa mu je pomagalo kar osem harmonikarjev z igranjem na »frajtonarici«: Nace Sobočan, Boštjan Jaušovec, Nejc Senčar, Tadej Vajngerl, Dejan Potočnik in njegov sin Anže Potočnik, Miran Rola in njegov sin, in najmlajši harmonikar, star šele 5 let, Anže Rola. Mnogi so sicer pogrešali njihovega »prvega harmonikarja« Mira Jaušovca, ki pa se ni mogel udeležiti srečanja. Glasbeniki so tudi šaljivci, zato so prisotni bili deležni humorističnih nastopov muzikantov, tudi skečev, s katerimi so dodobra nasmejali prav vse prisotne. Svoj glasbeni nastop je prispevala tudi Neli Senčar, ki je zaigrala na saksofon.
Udeležence srečanja je v nekaj besedah pozdravila in nagovorila organizatorica srečanja Vlasta Šalamun, ki se je v svojem imenu in imenu soorganizatorjev Draga Sobočana in Mirana Senčarja zahvalila vsem, da so se udeležili tega nepozabnega srečanja. Povedala je, da se je število članov, potomcev rodu Jaušovec, od zadnjega srečanja samo večalo in da je na poti nov član te »družine«, ki se jim bo pridružil že v mesecu juniju. Svoj nagovor je zaključila z mislijo: »Danes je vedno, jutri nikoli, zato naj bo to srečanje za vsakega spet nepozabno«. In bilo je zares nepozabno, saj se je zabava odvijala vse do četrte ure zjutraj. Zaključili pa so jo spet s pesmijo, ki je bila rdeča nit tega srečanja.

(Foto: Ludvik Kramberger)

Srečalo se je 60 potomcev Jaušovec

Na zlati poroki je Mariji in Jožetu Lahu zapel tudi Stane Vidmar

Zlatoporočenca LahPoleg decembrskega vrveža in novoletnega prazničnega vzdušja, so pri družini Lah iz Očeslavcev v občini Gornja Radgona, imeli še posebno slovesno slavje z več kot sto svati. Marija in Jože Lah sta namreč praznovala zlato poroko, saj že 50 let z roko v roki stopata skozi lepoto in bolečino življenja. Zlatoporočenca sta se spoznala po Jožetovem prihodu s služenja vojaškega roka v Makedoniji, ko sta se srečala na vaški veselici v Stavešincih in se takoj zaljubila. Rosno mlada sta se poročila 31. decembra 1967 (Marija pri komaj 18 letih, Jože pri 23) civilno in cerkveno v cerkvi v Gornji Radgoni. Tako ljubezen z vaške veselice traja že pol stoletja.

Ljubezen z vaške veselice traja že 50 let

Med soboto in nedeljo so sekunde do pravoslavnega novega leta odštevali tudi v Termah Lendava

Pravoslavno novo letoPodobno kot marsikje po Sloveniji, zlasti v večjih krajih, kjer živi večje število pravoslavnih vernikov, je čakanje novega pravoslavnega leta, v noči med soboto in nedeljo, potekalo tudi na skrajnjem severovzhodu države. Srbsko kulturno društvo "Jovan Jovanović Zmaj" Lendava je namreč v soboto, 13. januarja zvečer, kot vsako leto poprej, v restavraciji Term Lendava pripravilo novoletno zabavo po julijanskem koledarju, ali najpogosteje rečeno zabavo ob pravoslavnem novem letu. Novoletne zabave so se, poleg članov omenjenega kulturnega društva udeležili tudi njihovi prijatelji in znanci, ne glede na nacionalnost ali veroizpoved, med njimi tudi veliko Slovencev, Madžarov, Hrvatov in drugih. Vse je potekalo v znamenju veselega vzdušja, veliko glasbe, plesov, odlične kulinarike...

Srbsko

Starostniki so se z veseljem zavrteli

DSO zaključek 2017V Domu starejših občanov Gornja Radgona so tik pred koncem leta 2017, praznovali zaključek leta. Že tradicionalna prireditev je bila ponovno odlično obiskana, saj se je zbralo kar 140 stanovalcev doma in njihovih svojcev, tako da so se ob lepo dekoriranih in obloženih omizjih zbrale kompletne družine. Direktor Doma, mag. Marjan Žula, je v uvodnem slavnostnem nagovoru pozdravil tudi prostovoljce, ki so bili povabljeni ter se jim zahvalil za celoletno požrtvovalno in pomembno delo, ki ga opravljajo. Po čisto kratkem pogledu nazaj v poslovno leto 2017, ki ga bo DSO-GR d. o. o. zaključil pozitivno, se je zahvalil zaposlenim, ki skrbijo za to, da je Dom svetel, prijazen in odprt ter za njihovo dobro delo, ki se odražajo v zelo kakovostnih storitvah. Za vse delovne enote je izbral prijazne in lepe besede ter izrazil upanje, da bodo tudi v bodoče živeli in delali kot kolektiv, skupaj s stanovalci pa še naprej kot velika družina.

V radgonskem DSO pripravili tradicionalni zaključek leta za stanovalce in njihove svojce

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Anton Krempl

( 1 Ocena ) 

Anton KremplAnton Krempl je bil duhovnik, narodni buditelj, nabožni pisec ter zgodovinar. Rodil se je 29.01.1790 na Poličkem Vrhu pri Gornji Radgoni. Ljudsko šolo je obiskoval v Gornji Radgoni, gimnazijo najprej v Mariboru in nato v Gradcu, kjer je v letih 1811-1815 študiral bogoslovje. Posvečen je bil v tretjem letniku leta 1814 v Št. Andražu. Krempl, ki je v Gradcu študiral ravno v času, ko so na graškem liceju poskusno za tri leta ustanovili stolico slovenskega jezika, se je temu krogu pridružil.

Prvi profesor na stolici je bil Janez Nepomuk Primic, ki je zbral okrog sebe slovenske bogoslovce in jih navduševal za slovenski jezik. Krempl je kazal veliko vnemo za učenje materinščine in nanj je pomembno vplival tudi narodni buditelj Mihael Jaklin, njegov prvi župnik v Svetinjah pri Ljutomeru in ujec Stanka Vraza. Jaklin se je zavedal, kako pomembno je znanje materinščine pri dušnopastirskem delu, zato sta s Kremplom intenzivno vadila slovensko pisavo in izgovorjavo. Po pol leta službovanja v Svetinjah je Krempl služboval v Ormožu (1815 - 1820), na Ptuju (1820 - 1827), kjer je bil zadnji dve leti župnijski vikar in vodil pripravljalni tečaj za bodoče gimnazijce, leta 1827 je prevzel župnijo sv. Lovrenca v Slovenskih goricah, katero je popolnoma obnovil in uredil gospodarstvo, se nenehoma prerekal s kaplani, ki so odhajali eden za drugim, nato se je sprl še z dekanom in leta 1836 so ga prestavili v Malo Nedeljo.

Krempl je večinoma svojih besedil napisal v bohoričici, razen DOGODIVŠČINE, ki so nastale v gajici. To je avtor razdelil na osem poglavij (preteklikov), ki zajemajo obdobje od časa naselitve pa do cesarja Ferdinanda I. (1843), vsako poglavje pa ima še sedem podpoglavij, v katerih želi prikazati vsakdanje življenje svojih rojakov. Za novo "češko-ilirsko grafiko" ga je navdušil stari znanec Stanko Vraz, ki pa se je zavedal, da pripravljenost za sprejem novega črkopisa pomeni utrditev ilirske misli med štajerskimi Slovenci. O novi pisavi, gajici, je menil, da "je nova pisava preprosta in kaže, da se ji bo posrečilo združiti slovanske rodove v pismu". Kljub odklonilnemu stališču nekaterih, si je Krempl intenzivno prizadeval, da bi dobil češkoilirski črkopis za slovensko Štajersko uradno priznanje. Ker je bil v Mali Nedelji šolski nadzornik, je skušal navdušiti za ta črkopis tudi vrhovnega šolskega nadzornika kakor tudi nekatere druge. V šolah, ki so mu bile poverjene je uvedel ta novi črkopis z litografskimi predlogami, kasneje pa ga je hotel uvesti še v čitanke. Za promocijo novega črkopisa je Vrazu predlagal, naj bi začel izdajati list TEDNIK, ki bi objavljal jezikovne, zgodovinske, gospodarske in zdravstvene prispevke. Na ta način naj bi vzbudil ljubezen do knjig med kmečkim gospodarstvom. Vendar je Krempl moral počakati do leta 1843, ko so začele izhajati Bleiweisove Novice. Krempl s črkopisno akcijo ni izpodrival samo bohoričice, temveč tudi na vzhodnoštajerskem veliko bolj razširjeno dajnčico, ki jo je imenoval tudi kar pisni in jezikovni nesmisel.

Krempl je pisal pesmi, šolske knjige, molitvenike, pridige, njegovo najpomembnejše delo pa je prva obsežnejša zgodovina v slovenskem jeziku z naslovom Dogodivščine štajerske zemle, s Posebnim pogledom na Slovence, ki je izšla v Gradcu v oktobru leta 1844 (z letnico 1845).

Krempl je umrl 21.12.1844 v petinpetdesetem letu starosti. Najpomembnejše pa je, da se Krempl ni omejeval samo na politično zgodovinopisje, temveč je skušal prikazati tudi vsakdanje življenje svojih rojakov. Njegova dela lahko ocenimo kot rezultat romantičnega navdušenja, ki je nastal najverjetneje brez upoštevanja kritične analize in visoko jih je cenil tudi lavantinski škof Anton Martin Slomšek, ki je leta 1862 v Drobtinicah doneče opisal iskrenega Slovenca, rodoljuba gorečega Krempelna Antona in se mu zahvalil za narodno prebuditeljsko in narodno obrambno delovanje. Kremplovo delovanje pa ni ostalo brez odziva med njegovimi rojaki. Že leta 1867 so se mu oddolžili v Mali Nedelji, njegovem zadnjem kraju službovanja in mu postavili nagrobni spomenik, leta 1895 pa še spominsko ploščo z vklesanim verzom Antona Aškerca. S spominsko ploščo so se pomembnemu rojaku pred nekaj leti oddolžili tudi v rojstni vasi. Leta 1974 ob 130-letnici Kremplove smrti je Rudolf Trofenik v Münchnu ponovno izdal Dogodivščine z uvodom Antona Slodnjaka.

Nahajate se: MKR Znani ljudje Anton Krempl