Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Anton Krempl

( 1 Ocena ) 

Anton KremplAnton Krempl je bil duhovnik, narodni buditelj, nabožni pisec ter zgodovinar. Rodil se je 29.01.1790 na Poličkem Vrhu pri Gornji Radgoni. Ljudsko šolo je obiskoval v Gornji Radgoni, gimnazijo najprej v Mariboru in nato v Gradcu, kjer je v letih 1811-1815 študiral bogoslovje. Posvečen je bil v tretjem letniku leta 1814 v Št. Andražu. Krempl, ki je v Gradcu študiral ravno v času, ko so na graškem liceju poskusno za tri leta ustanovili stolico slovenskega jezika, se je temu krogu pridružil.

Prvi profesor na stolici je bil Janez Nepomuk Primic, ki je zbral okrog sebe slovenske bogoslovce in jih navduševal za slovenski jezik. Krempl je kazal veliko vnemo za učenje materinščine in nanj je pomembno vplival tudi narodni buditelj Mihael Jaklin, njegov prvi župnik v Svetinjah pri Ljutomeru in ujec Stanka Vraza. Jaklin se je zavedal, kako pomembno je znanje materinščine pri dušnopastirskem delu, zato sta s Kremplom intenzivno vadila slovensko pisavo in izgovorjavo. Po pol leta službovanja v Svetinjah je Krempl služboval v Ormožu (1815 - 1820), na Ptuju (1820 - 1827), kjer je bil zadnji dve leti župnijski vikar in vodil pripravljalni tečaj za bodoče gimnazijce, leta 1827 je prevzel župnijo sv. Lovrenca v Slovenskih goricah, katero je popolnoma obnovil in uredil gospodarstvo, se nenehoma prerekal s kaplani, ki so odhajali eden za drugim, nato se je sprl še z dekanom in leta 1836 so ga prestavili v Malo Nedeljo.

Krempl je večinoma svojih besedil napisal v bohoričici, razen DOGODIVŠČINE, ki so nastale v gajici. To je avtor razdelil na osem poglavij (preteklikov), ki zajemajo obdobje od časa naselitve pa do cesarja Ferdinanda I. (1843), vsako poglavje pa ima še sedem podpoglavij, v katerih želi prikazati vsakdanje življenje svojih rojakov. Za novo "češko-ilirsko grafiko" ga je navdušil stari znanec Stanko Vraz, ki pa se je zavedal, da pripravljenost za sprejem novega črkopisa pomeni utrditev ilirske misli med štajerskimi Slovenci. O novi pisavi, gajici, je menil, da "je nova pisava preprosta in kaže, da se ji bo posrečilo združiti slovanske rodove v pismu". Kljub odklonilnemu stališču nekaterih, si je Krempl intenzivno prizadeval, da bi dobil češkoilirski črkopis za slovensko Štajersko uradno priznanje. Ker je bil v Mali Nedelji šolski nadzornik, je skušal navdušiti za ta črkopis tudi vrhovnega šolskega nadzornika kakor tudi nekatere druge. V šolah, ki so mu bile poverjene je uvedel ta novi črkopis z litografskimi predlogami, kasneje pa ga je hotel uvesti še v čitanke. Za promocijo novega črkopisa je Vrazu predlagal, naj bi začel izdajati list TEDNIK, ki bi objavljal jezikovne, zgodovinske, gospodarske in zdravstvene prispevke. Na ta način naj bi vzbudil ljubezen do knjig med kmečkim gospodarstvom. Vendar je Krempl moral počakati do leta 1843, ko so začele izhajati Bleiweisove Novice. Krempl s črkopisno akcijo ni izpodrival samo bohoričice, temveč tudi na vzhodnoštajerskem veliko bolj razširjeno dajnčico, ki jo je imenoval tudi kar pisni in jezikovni nesmisel.

Krempl je pisal pesmi, šolske knjige, molitvenike, pridige, njegovo najpomembnejše delo pa je prva obsežnejša zgodovina v slovenskem jeziku z naslovom Dogodivščine štajerske zemle, s Posebnim pogledom na Slovence, ki je izšla v Gradcu v oktobru leta 1844 (z letnico 1845).

Krempl je umrl 21.12.1844 v petinpetdesetem letu starosti. Najpomembnejše pa je, da se Krempl ni omejeval samo na politično zgodovinopisje, temveč je skušal prikazati tudi vsakdanje življenje svojih rojakov. Njegova dela lahko ocenimo kot rezultat romantičnega navdušenja, ki je nastal najverjetneje brez upoštevanja kritične analize in visoko jih je cenil tudi lavantinski škof Anton Martin Slomšek, ki je leta 1862 v Drobtinicah doneče opisal iskrenega Slovenca, rodoljuba gorečega Krempelna Antona in se mu zahvalil za narodno prebuditeljsko in narodno obrambno delovanje. Kremplovo delovanje pa ni ostalo brez odziva med njegovimi rojaki. Že leta 1867 so se mu oddolžili v Mali Nedelji, njegovem zadnjem kraju službovanja in mu postavili nagrobni spomenik, leta 1895 pa še spominsko ploščo z vklesanim verzom Antona Aškerca. S spominsko ploščo so se pomembnemu rojaku pred nekaj leti oddolžili tudi v rojstni vasi. Leta 1974 ob 130-letnici Kremplove smrti je Rudolf Trofenik v Münchnu ponovno izdal Dogodivščine z uvodom Antona Slodnjaka.

Nahajate se: MKR Znani ljudje Anton Krempl