V Gasilskem domu Zbigovci se je trlo otrok in njihovih spremljevalcev

Majolkin MiklavžPodobno kot vsako leto, ko se začne veseli december z obiskom prvega dobrega moža Miklavža, so zraven tudi letos bili aktivisti Turističnega društva Majolka. V sodelovanju s PGD Zbigovci so namreč spet pripravili lep dogodek za najmlajše iz Zbigovcev in okolice. Tokrat se je prireditve z obiskom sv. Miklavža in obdaritvijo udeležilo kar 105 otrok, ki so v prostore domačega gasilskega doma prišli s svojimi starši, dedki, babicami...

„Majolkin

Med srčnimi bolniki skrajnega severovzhoda države je dišalo po pečenem kostanju

Koronarci KonjiščeKoronarno društvo Radenci, ki združuje okrog 140 članic in članov (srčno – žilnih bolnikov) iz širšega območja severovzhodne Slovenije, predvsem, iz Pomurja in Slovenskih goric, s številnimi dejavnostmi, nenehno skrbi za boljše počutje članstva in sploh društva. Tako kot celo leto, se številne aktivnosti, kot so strokovna predavanja, na katerih članstvo in vse druge seznanjajo o različnih temah povezanih s srčnimi in žilnimi obolenji, delavnice, predstavitve, telovadba, vaje, izleti, hoje..., vrstijo tudi v teh jesenskih dnevih.

Koronarcem druženje veliko pomeni

Župnik ji je doma ob obhajilu podelil sveto hostijo

Terezija Kocbek - jubilejŽe nekoč, ko še ni bilo avtomobilov in drugih prevoznih sredstev, ko ljudje niso toliko hodili od hiše do hiše, saj so morali hoditi peš, so se mnogi bolj kot danes veselili obiskov. A tudi tokratnega obiska, ko so se številni pripeljali z avtomobili, se je še posebej razveselila 90 - letna slavljenka Terezija Kocbek, ki živi na Orehovskem Vrhu, dober streljaj iz Gornje Radgone, z ene in iz Radencev z druge strani. Ob njenem lepem življenjskem jubileju, sta jo namreč obiskali delegaciji Rdečega križa in župnijskega Karitasa, ki so ji prišli voščit za njen 90. rojstni dan, ki ga je praznovala v družbi svojih najbližjih. Delegacijo KO RK Črešnjevci - Zbigovci sta predstavljala predsednik Janko Avguštin in Dragica Vrbančič, delegacijo Karitasa pa: Cvetka Kurnik, Mira Hamler in Ana Rauter, ter radgonski župnik Franc Hozjan. Po izrečenih čestitkah in izročitvi priložnostnih daril, je župnik Hozjan slavljenko povabil k sv. obhajilu in ji podelil sv. hostijo. Šele po vseh opravljenih formalnostih, so bili vsi povabljeni k bogato obloženi mizi, ki sta jo pripravila »stara« gospodarja posesti Dragica in Franc Kocbek.

Terezija Kocbek z Orehovskega Vrha obeležila visok življenjski jubilej

Negovski gasilci ob njegovem visokem jubileju obiskali tovariša Maksa Lončariča

Maks Lončarič jubilejTe dni, ko praznuje Maks Lončarič lep okrogel jubilej – 80. rojstni dan, so ga med drugimi obiskali tudi gasilski tovariši. Na njegovem domu v Negovi, natančneje v zaselku Negovska vas, kjer živi, je prijaznega Maksa obiskala močna gasilska delegacija PGD Negova, kjer je tudi sam član že več kot 60 let, na čelu z aktualnim predsednikom Štefanom Puckom. Po opravljenih čestitkah in izročenem darilu, so obiskovalci in gostje zasedli bogato obloženo mizo, za kar sta poskrbeli hčerka Jožica in slavljenčeva žena Pepika. Potem, ko so ob napitnici »Kolko kapljic tolko let...«, nazdravili s penino, kot se za tak jubilej spodobi, je stekel prijazen pogovor s slavljencem. Ob tem so obujali tudi spomine na Maksovo prehojeno pot v gasilkah vrstah PGD Negova.

Če je nekdo član gasilske druščine več kot 60 let...

Puconci so gostili tradicionalni prireditvi Dödolijada (zmaga v Pečerovce) in Zlata kijanca (zmaga v Bodonce)

DödolijadaKulturno-turistično društvo (KTD) Puconci, je na igriščih ob puconski osnovni šoli pripravilo svoji tradicionalni prireditvi, 16. Dödolijado in 21. Zlata kijanco, prvič pa tudi biciklijado. Ob zanimivem kulinaričnem tekmovanju v pripravi priljubljene prekmurske jedi – dödolov, je potekala tudi kulinarična razstava domačih jedi, ob vseh teh dobrotah pa so se marsikomu pocedile sline, mnogi rekreativci pa so se podali na daljše ali krajše kolesarske potepe. Pod žgočim soncem in odprtim ognjem, kar za tekmovalke in tekmovalce, ni bilo ravno prijetno, se je zbralo več kot 30 ekip, sestavljenih iz članov iz društev in vasi, ki so na svojevrsten način prikazali tradicionalno jed naših dedkov in babic.

Prijetne dišave po dödolih so pritegnile množice

V praksi potrjujejo „demenci prijazno točko"

Sprehod DSO GRPodobno kot že nekaj let so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona svetovni dan Alzheimerjeve bolezni obeležili s pohodom ali sprehodom v bližnji mestni park. Že zjutraj je na enoti za stanovalce z demenco, vladalo posebno vzdušje. Po zajtrku so se namreč stanovalci ob pomoči domskega osebja uredili, oblekli, nekateri so si pripravili invalidske vozičke in »hojice« ter se že pred napovedano uro zbrali v avli doma. Kot prostovoljci so se jim pridružili še nekateri iz bivalne enote in nekaj zaposlenih ter direktor DSO, mag. Marjan Žula. Kmalu je povorka počasi krenila proti bližnjemu mestnemu parku.

Sprehod za spomin ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni

Srečali so se maturanti generacije 1953/54, med njimi tudi upokojeni nadškof in številne druge znane osebnosti

Maturantje Prve gimnazije MBPoletje je med drugim tudi čas, ko se srečujejo nekdanji sošolci ob takšnih in drugačnih obletnicah mature. In takšna srečanja, druženja in obujanje spominov na mlada, osnovnošolska ali srednješolska leta, so vedno prijetna in vesela. Toliko bolj, če se srečajo dedki in babice, ki so maturirali pred častitljivimi 65 leti. Prav takšno srečanje je pred dnevi potekalo v Mariboru in posredno v Slovenskih goricah, saj od tam prihaja veliko maturantov. Polde Matjašič iz Lenarta je namreč poskrbel za nepozabno srečanje in druženje maturantov generacije 1953/54 nekdanje realke/prve gimnazije Maribor.

Maturirali so pred davnimi 65 leti

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

General Rudolf Maister

 

General Rudolf MaisterGeneral Rudolf Maister Vojanov se je rodil 29. marca 1874 v Kamniku. Obiskoval je gimnazijo v Ljubljani, ki pa jo je zaradi očetove prezgodnje smrti zapustil po 6. razredu in leta 1892 vstopil v dveletno domobransko kadetnico na Dunaju. Kot častniški pripravnik je služil v Celovcu in Ljubljani, kjer se je vključeval tudi v kulturno in družabno življenje. Leta 1895 je postal poročnik in nato opravil več šol za častnike. Septembra 1908, po ljubljanskih demonstracijah, so ga premestili v Galicijo, kjer je napredoval v stotnika in postal poveljnik podčastniške šole. Ko še niti ni dobro okreval po hudi bolezni, so ga premestili v Landsturm (črno vojsko) v Celje.

 

Po začetku 1. svetovne vojne pa je službo nastopil v Mariboru, dobil čin majorja in postal poveljnik črnovojniškega okrožnega poveljstva. Tu se je povezal z vodilnimi slovenskimi politiki in po koncu vojne tesno sodeloval z Narodnim svetom Štajerske, ki je postal prvi jugoslovanski oblastni organ v Mariboru oktobra 1918. Narodni svet je imel svojo sejo 29. oktobra 1918 in te se je udeležil tudi Rudolf Maister. Zagotovil si je njihovo pomoč za prevzem vojaškega poveljstva v Mariboru. Narodni svet je nato v lastnem delokrogu 1. novembra Maistru na njegovo nujno zahtevo samovoljno podelil čin generala ter mu tako dal potrebno avtoriteto za polastitev komande mesta Maribor, ki jo je Narodni svet nato tudi uradno potrdil.

Maister je 1.11.1918 tako prevzel poveljstvo nad Mariborom in vso Spodnjo Štajersko ter ju podredil oblasti Narodnega sveta za Štajersko. Maister v Mariboru ni imel na razpolago veliko slovenskih vojakov in častnikov. V svoje čete je vabil le slovenske vojake, tiste z nemško narodnostjo pa je odslavljal. Maribor je bil v tistem času pod velikim pritiskom številnega vojaštva, ki se je vračalo s fronte in stavke železničarjev. Maister je razglasil splošno mobilizacijo na območju Štajerskega obmejnega poveljstva, kateremu je poveljeval. Narodna vlada v Ljubljani ni odobravala njegove iniciative, kljub vsemu pa je Maister novembra 1918 ustvaril slovensko vojsko na svojem območju, ki je obsegala okoli 4000 vojakov in 200 častnikov. Ustanovljen je bil Mariborski, Celjski, Tržaški polk, Topniško poveljstvo Maribor, Mariborski dragonski polk, Letalska stotnija Maribor in druge vojaške službe. Ustanovil je tudi prvo slovensko vojaško realko.

Dne 23.11.1918 je s svojo vojsko razorožil nemško varnostno stražo in vojsko nemškega mestnega sveta, ki mu je bila podrejena in jo razpustil. Postal je edini vojaški dejavnik v Mariboru. Zasedel je slovensko narodno mejno območje na Štajerskem, po katerem je po sklenitvi mirovne pogodbe z Avstrijo skoraj v celoti potekala državna meja. Dne 27.11.1918 je z avstrijskim območnim poveljnikom Passyem sklenil pogodbo o črti med svojo in avstrijsko vojsko na Štajerskem in Koroškem. S tem je pripravil izhodišče za zasedbo Koroške, kar pa mu je preprečila vlada v Ljubljani, ki mu ni dovolila nadaljnjega napredovanja. V slovenski ofenzivi, ki je bila zelo slabo zasnovana, na Koroško konec aprila in v začetku maja 1919 je bila Maistru naložena priprava obrambne črte. Ko je konec maja 1919 prišlo do jugoslovanske ofenzive na Koroško, je Maister uspešno vodil enega od petih napadalnih odredov. Po zmagi in premirju je prevzel poveljstvo Koroškega obmejnega poveljstva. Njegova oblast je zajemala cono A plebiscitnega ozemlja in izvoljen je bil za častnega predsednika Narodnega sveta za Koroško. Trudil se je, z različnimi akcijami pridobiti slovensko prebivalstvo, da bi pri plebiscitu glasovalo za Jugoslavijo. Toda žal se je moral dne 18.9.1919 po sklepu plebiscitne komisije kot takratni poveljnik policijskih sil z njimi vred umakniti s Koroškega.

Postal je mestni poveljnik Maribora, med leti 1921 in 1923 je bil predsednik komisije za razmejitev z Italijo, konec leta 1923 pa je bil v nepojasnjenih okoliščinah upokojen kot divizijski general in odlikovan z redom belega orla z meči. Kot upokojenec je živel v Mariboru, zbiral gradivo o prevratu in pisal spominske članke, bil predsednik Narodne obrambe za mariborsko oblast, ki se je upirala nemškim nacionalnim pritiskom in spodbujal je tudi kulturno, še posebej literarno življenje v mestu. Bil je častni predsednik Zveze Maistrovih borcev in Zveze slovenskih vojakov.

To nas pripelje tudi k spominu, da Rudolf Maister ni bil le vojak ampak tudi pesnik. Pesniti je pričel že zelo zgodaj. Bil je zunanji član ljubljanske dijaške Zadruge. Svoje pesmi je večinoma objavljal v Ljubljanskem zvonu in Slovanu. Bil je sodobnik modernistov Ivana Cankarja, Dragotina Ketteja in Josipa Murna, ne da bi jim kdaj bil enak. Izdal je dve pesniški zbirki Poezije (1904) in Kitica mojih (1929), obe kot častnik, kar se je prvič zgodilo v zgodovini slovenskega pesništva. Njegove pesmi nam tudi dokazujejo, da se v vojsko ni napotil zaradi karierizma in v politiko ne zaradi napredovanja kot veliko drugih. Zaradi narodne pokončnosti je bil celo preganjan s stani tedanje avstroogrske oblasti. Maister je pesnik ljubezenskega, domovinskega in pokrajinskega motiva, ponekod tudi lirski izpovedovalec.

Njegovo delo in življenje, ki je bilo posvečeno rodni zemlji in narodni zavednosti, se je končalo 26.7.1934 v Uncu. Spominja se ga več mest po Sloveniji v svoji zgodovini. Tako tudi njegovo rodno mesto Kamnik, ki mu je postavilo bronasti kip in ga omenjajo v različnih kronikah Kamnika. Tako tudi Janez Majcenovič v svoji knjigi Kamnik na križpotju pravi: "Občudujemo Maistrovo ravnanje v usodnih dneh boja za slovenske meje in nam je blizu tudi kot pesnik Rudolf Maister - Vojanov z veselo pesmijo o Završkih fantih. Prisluhnemo njegovi bolečini, ko zapoje o fantih, ki se ne vrnejo več in prizadene nas mrtvi rožmarin, požgan in oblit s krvjo, in pesem o zadnjem zvonu, ki ga bodo prelili v topove."

 

ŠE ZADNJI ZVON

In zdaj še ti, naš stari zvon…

Udrli so v tvoj sveti kot,

da bodo vlekli te od tod

brez trakov, brez rezgeta konj,

brez vriska, brez topičev…

In ti, ki si nam boter bil,

k oltarju peljal poslednji par,

v nebesa dober bil vratar

in z nami križe, smeh delil -

zdaj moraš med topove…

Daj, udari v plat še zadnjikrat

čez našo vas tako močno,

a bron ti poči za slovo

in pojdeš - mrtev smrt sejat.

Nahajate se: MKR Znani ljudje General Rudolf Maister