Dedek Mraz obiskal tudi otroke v Lutvercih

Dedek Mraz LutverciV našem gasilskem domu je bilo konec decembra spet veselo. Naše otroke je obiskal dedek Mraz. Že sedmo leto zapored se v našem društvu trudimo, da organiziramo prihod dedka Mraza. Tudi letos sta celotno organizacijo in priprave za ta projekt prevzeli naši članici društva, ki sta tudi v komisiji za mladino v društvu Zdenka Šuman in Tina Rojc. Seveda so na pomoč priskočile še ostale pridne roke: Sanja H. je pomagala pri pripravi kulturnega programa, Monika Š. in Sara R. pri pakiranju daril, fotografiranje Monika, aranžerka Blanka pri izdelavi scene, pa še vsi ostali, ki so pomagali pri pripravi prostora, ipd.

Dedek Mraz v Lutvercih

Verniki so se zahvalili svojemu župniku (in nekdanjemu nogometnemu sodniku) Janezu Ferencku iz Apač, ob njegovem življenjskem jubileju

Janez FerencekDa priljubljeni apaški župnik Janez Ferencek letos praznuje okrogel življenjski jubilej, 60. letnico življenja, smo izvedeli po naključju. Na dan, ko se je pred 60 leti rodil so župnijski dvorani domače cerkve, ki se nahaja ob župnišču in služi v zimskem času kot bogoslužni prostor, je namreč daroval večerno sv. Mašo. Slednjo je s petjem, ob spremljavi organistke Aleksandre Papež na elektronskih orglah, popestril Župnijski pevski zbor, ki je po končani maši svojemu priljubljenemu župniku zapel: »Vse najboljše, dragi župnik Janez...«, v slovenščini in tradicionalno iste verze tudi v angleščini. V tem času so moški že začeli pripravljati mize in klopi, kjer so skupaj s slavljencem ob obloženi mizi z dobrotami, ki so jih pripravile pevke, s slavljencem nazdravili.

»Vse najboljše, dragi župnik Janez...«

Marija in Štefan Čeh sta tik po novem letu obeležila zlati pir

Zlata poroka ČehKomaj so utihnila božična in novoletna praznovanja, že sta zakonca Marija in Štefan Čeh z Bišečkega Vrha v Slovenskih goricah praznovala nov pomemben dogodek. Že prvo soboto v letu 2020 sta namreč, v krogu najbližjih in prijateljev, v gostišču Štajerska hiša kulinarike v Gočovi, obhajala visok skupni življenjski jubilej – zlato poroko. Vse skupaj se je začela z obiskom cerkve Sv. Bolfenka v Trnovski vasi, kjer je župnik Franc Mlakar, pri darovani sv. maši, opravil cerkveni obred. Od tod so se številni svatje z zlatoporočencema odpravili v Gočovski dvorec, kjer je potekal civilni zlatoporočni obred, s katerim sta potrdila svojo 50 - letno zakonsko zvestobo.

Najprej v cerkev, nato v dvorec

Zofija in Anton Žavrlan iz Slovenskih goric sta obhajala zlato poroko

Zlata poroka ŽavrlanBrez velikega pompa, v družbi svojih najdražjih, sta tik pred iztekom leta 2019, zlato poroko obhajala Zofija in Anton Žavrlan z Zgornje Ščavnice v Slovenskih goricah. Prijetno praznovanje, ki je potekalo na njunem domu, je s svojim obiskom počastil tudi župan občine Sveta Ana, Silvo Slaček, ki jima je v imenu občine čestital in izročil spominsko darilo, umetniško sliko vinograda, na kateri se v ozadju vidi cerkev sv. Ane. Ob klepetu s slavljencema smo izvedeli marsikaj iz njunega zanimivega in pestrega skupnega življenja.

Župan jima je čestital kar na njunem domu

Delegacija OZ RKS je na Orehovskem Vrhu obiskala 90-letnico Veroniko Fajfar, ki se je razveselila obiska in čestitk

Veronika Fajfar jubilejPred dnevi je Veronika Fajfar, ki živi v Orehovskem Vrhu, dober streljaj iz Gornje Radgone, praznovala 90. rojstni dan in jo je z obiskom razveselila delegacija Rdečega križa. Na obisk je s poverjenicama Ido Šemrl in Marijo Vrbančič, prišel predsednik Krajevnega odbora RK Črešnjevci – Zbigovci, Janko Auguštin. Ob čestitkah in izročitvi daril, je bila opazna radost slavljenke, ki je izrazila veselje in zadovoljstvo, da so z obiskom počastili njen visoki življenjski jubilej.

Deset vnukov, 13 pravnukov in dva prapravnuka...

Priljubljena Prekmurca iz Apaške doline

Biserna poroka NovakKer sta se Amalija in Franc Novak iz Apač poročila 30. decembra 1959, sta tudi šestdeset let pozneje, biserno poroko obhajala tik pred iztekom leta. Prvič je poroka potekala v Murski Soboti, civilna na tedanjem matičnem uradu, cerkvena pa v cerkvi Sv. Nikolaja. In ker je bila Amalija učiteljica sta se cerkveno poročila ponoči v tajnosti. Tokrat sta svojo biserno poroko praznovala v krogu svoje družine in prijateljev v apaški cerkvi, sveto mašo pa je daroval župnik Janez Ferencek. Ob cerkvenem poročnem obredu jima je župnik Janez Ferencek namenil veliko lepih besed zahvale in jima izročil darilo.

Biserno poroko sta obhajala Amalija in Franc Novak iz Apač

Darila blagoslovil negovski župnik Marjan Rola

Božiček pri ŠenekarjuV Gostilni Šenekar, v Spodnjih Ivanjcih pri Negovi, je tik pred božičem, potekala tradicionalna prireditev, kjer je Božiček obdaril 60 otrok iz KS Spodnji Ivanjci, starih do 6 let. Že 27. tovrstno prireditev z obdarovanjem je tudi letos pripravilo Kulturno športno društvo (KŠD) Spodnji Ivanjci, s pomočjo sredstev Krajevne skupnosti Spodnji Ivanjci in dobrotnikov. Ob tej priliki so otroci iz KS Spodnji Ivanjci, pod vodstvom Simone Danko in Martine Vesenjak, pripravili kulturni program z božično vsebino.

Božiček obdaril 60 otrok

Katica in Peter Leopold sta obhajala zlati pir

Zlata poroka LeopoldV mesecu decembru, ko je nekako največ takšnih in drugačnih praznovanj, sta poseben dogodek obeležila tudi Katica in Peter Leopold iz Svete Trojice v Slovenskih goricah. V krogu domačih in prijateljev sta namreč praznovala zlato poroko, svojo 50 letno zakonsko zvestobo sta potrdila s civilnim in cerkvenim obredom. Prvega je v domači samostanski kleti opravil župan občine Sv. Trojica David Klobasa, njuno življenjsko zgodbo pa je predstavila Barbara Cvetko Škrlec. Ob tej priliki jima je župan čestital, ter izročil darilo in spominsko listino. Slavje je pesmijo: »Ne bodi kot drugi«, polepšala njuna vnukinja Ines Leopold.

Iz samostanske kleti v bližnjo cerkev

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

General Rudolf Maister

 

General Rudolf MaisterGeneral Rudolf Maister Vojanov se je rodil 29. marca 1874 v Kamniku. Obiskoval je gimnazijo v Ljubljani, ki pa jo je zaradi očetove prezgodnje smrti zapustil po 6. razredu in leta 1892 vstopil v dveletno domobransko kadetnico na Dunaju. Kot častniški pripravnik je služil v Celovcu in Ljubljani, kjer se je vključeval tudi v kulturno in družabno življenje. Leta 1895 je postal poročnik in nato opravil več šol za častnike. Septembra 1908, po ljubljanskih demonstracijah, so ga premestili v Galicijo, kjer je napredoval v stotnika in postal poveljnik podčastniške šole. Ko še niti ni dobro okreval po hudi bolezni, so ga premestili v Landsturm (črno vojsko) v Celje.

 

Po začetku 1. svetovne vojne pa je službo nastopil v Mariboru, dobil čin majorja in postal poveljnik črnovojniškega okrožnega poveljstva. Tu se je povezal z vodilnimi slovenskimi politiki in po koncu vojne tesno sodeloval z Narodnim svetom Štajerske, ki je postal prvi jugoslovanski oblastni organ v Mariboru oktobra 1918. Narodni svet je imel svojo sejo 29. oktobra 1918 in te se je udeležil tudi Rudolf Maister. Zagotovil si je njihovo pomoč za prevzem vojaškega poveljstva v Mariboru. Narodni svet je nato v lastnem delokrogu 1. novembra Maistru na njegovo nujno zahtevo samovoljno podelil čin generala ter mu tako dal potrebno avtoriteto za polastitev komande mesta Maribor, ki jo je Narodni svet nato tudi uradno potrdil.

Maister je 1.11.1918 tako prevzel poveljstvo nad Mariborom in vso Spodnjo Štajersko ter ju podredil oblasti Narodnega sveta za Štajersko. Maister v Mariboru ni imel na razpolago veliko slovenskih vojakov in častnikov. V svoje čete je vabil le slovenske vojake, tiste z nemško narodnostjo pa je odslavljal. Maribor je bil v tistem času pod velikim pritiskom številnega vojaštva, ki se je vračalo s fronte in stavke železničarjev. Maister je razglasil splošno mobilizacijo na območju Štajerskega obmejnega poveljstva, kateremu je poveljeval. Narodna vlada v Ljubljani ni odobravala njegove iniciative, kljub vsemu pa je Maister novembra 1918 ustvaril slovensko vojsko na svojem območju, ki je obsegala okoli 4000 vojakov in 200 častnikov. Ustanovljen je bil Mariborski, Celjski, Tržaški polk, Topniško poveljstvo Maribor, Mariborski dragonski polk, Letalska stotnija Maribor in druge vojaške službe. Ustanovil je tudi prvo slovensko vojaško realko.

Dne 23.11.1918 je s svojo vojsko razorožil nemško varnostno stražo in vojsko nemškega mestnega sveta, ki mu je bila podrejena in jo razpustil. Postal je edini vojaški dejavnik v Mariboru. Zasedel je slovensko narodno mejno območje na Štajerskem, po katerem je po sklenitvi mirovne pogodbe z Avstrijo skoraj v celoti potekala državna meja. Dne 27.11.1918 je z avstrijskim območnim poveljnikom Passyem sklenil pogodbo o črti med svojo in avstrijsko vojsko na Štajerskem in Koroškem. S tem je pripravil izhodišče za zasedbo Koroške, kar pa mu je preprečila vlada v Ljubljani, ki mu ni dovolila nadaljnjega napredovanja. V slovenski ofenzivi, ki je bila zelo slabo zasnovana, na Koroško konec aprila in v začetku maja 1919 je bila Maistru naložena priprava obrambne črte. Ko je konec maja 1919 prišlo do jugoslovanske ofenzive na Koroško, je Maister uspešno vodil enega od petih napadalnih odredov. Po zmagi in premirju je prevzel poveljstvo Koroškega obmejnega poveljstva. Njegova oblast je zajemala cono A plebiscitnega ozemlja in izvoljen je bil za častnega predsednika Narodnega sveta za Koroško. Trudil se je, z različnimi akcijami pridobiti slovensko prebivalstvo, da bi pri plebiscitu glasovalo za Jugoslavijo. Toda žal se je moral dne 18.9.1919 po sklepu plebiscitne komisije kot takratni poveljnik policijskih sil z njimi vred umakniti s Koroškega.

Postal je mestni poveljnik Maribora, med leti 1921 in 1923 je bil predsednik komisije za razmejitev z Italijo, konec leta 1923 pa je bil v nepojasnjenih okoliščinah upokojen kot divizijski general in odlikovan z redom belega orla z meči. Kot upokojenec je živel v Mariboru, zbiral gradivo o prevratu in pisal spominske članke, bil predsednik Narodne obrambe za mariborsko oblast, ki se je upirala nemškim nacionalnim pritiskom in spodbujal je tudi kulturno, še posebej literarno življenje v mestu. Bil je častni predsednik Zveze Maistrovih borcev in Zveze slovenskih vojakov.

To nas pripelje tudi k spominu, da Rudolf Maister ni bil le vojak ampak tudi pesnik. Pesniti je pričel že zelo zgodaj. Bil je zunanji član ljubljanske dijaške Zadruge. Svoje pesmi je večinoma objavljal v Ljubljanskem zvonu in Slovanu. Bil je sodobnik modernistov Ivana Cankarja, Dragotina Ketteja in Josipa Murna, ne da bi jim kdaj bil enak. Izdal je dve pesniški zbirki Poezije (1904) in Kitica mojih (1929), obe kot častnik, kar se je prvič zgodilo v zgodovini slovenskega pesništva. Njegove pesmi nam tudi dokazujejo, da se v vojsko ni napotil zaradi karierizma in v politiko ne zaradi napredovanja kot veliko drugih. Zaradi narodne pokončnosti je bil celo preganjan s stani tedanje avstroogrske oblasti. Maister je pesnik ljubezenskega, domovinskega in pokrajinskega motiva, ponekod tudi lirski izpovedovalec.

Njegovo delo in življenje, ki je bilo posvečeno rodni zemlji in narodni zavednosti, se je končalo 26.7.1934 v Uncu. Spominja se ga več mest po Sloveniji v svoji zgodovini. Tako tudi njegovo rodno mesto Kamnik, ki mu je postavilo bronasti kip in ga omenjajo v različnih kronikah Kamnika. Tako tudi Janez Majcenovič v svoji knjigi Kamnik na križpotju pravi: "Občudujemo Maistrovo ravnanje v usodnih dneh boja za slovenske meje in nam je blizu tudi kot pesnik Rudolf Maister - Vojanov z veselo pesmijo o Završkih fantih. Prisluhnemo njegovi bolečini, ko zapoje o fantih, ki se ne vrnejo več in prizadene nas mrtvi rožmarin, požgan in oblit s krvjo, in pesem o zadnjem zvonu, ki ga bodo prelili v topove."

 

ŠE ZADNJI ZVON

In zdaj še ti, naš stari zvon…

Udrli so v tvoj sveti kot,

da bodo vlekli te od tod

brez trakov, brez rezgeta konj,

brez vriska, brez topičev…

In ti, ki si nam boter bil,

k oltarju peljal poslednji par,

v nebesa dober bil vratar

in z nami križe, smeh delil -

zdaj moraš med topove…

Daj, udari v plat še zadnjikrat

čez našo vas tako močno,

a bron ti poči za slovo

in pojdeš - mrtev smrt sejat.

Nahajate se: MKR Znani ljudje General Rudolf Maister