Pred soboško Diano se vedno nekaj dogaja, saj so po bogračiadi sedaj pripravili 8. festival bujte repe - tokrat je nastopilo 15 ekip, zmagala pa je ekipa Mestnih četrti Murska Sobota

Bujta repaNa Slovenski ulici, pred hotelom Diana v Murski Soboti je konec tedna potekal 8. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju je tokrat sodelovalo nekoliko manj (15) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank in posameznikov, saj bodo kmalu predsedniške volitve. Festival bujte repe je ena večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju. Strokovna komisija, katere predsednica je bila Zdenka Tompa, člana pa še dva vrhunska kuharska strokovnjaka, Janez Gjergjek in Branko Časar, je budno spremljala ves potek kuhanja, na koncu je ocenila tudi okus in vonj jedi.

Dišalo je po Prekmurski dobroti - bujti repi

Malčki med starostniki

DSO medgeneracijsko sodelovanjeDnevi ob izteku letošnjega poletja in pričetku jeseni so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona minili v prijetnem vzdušju medgeneracijskega sodelovanja. Tako so se stanovalci DSO Gornja Radgona, z veseljem odzvali povabilu bližnjega Vrtca Manka Golarja, in se tako tudi letos udeležili njihove tradicionalne trgatve. Skupaj z otroci so polnili vedra in püte, iz preše pa je tekel sladki sok, s katerim so si ob druženju postregli. Ob zaključku so jih zaposleni in otroci vrtca pogostili še z domačim pecivom in namazanimi kruhki. Lepo je bilo in starostniki za drugo leto držijo ponovno pesti za dobro letino in čim manj toče.

Prijetno in poučno medgeneracijsko sodelovanje

Poleg koncerta tamburašev, še odprtje likovne razstave

DSO tamburašiV Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, pogosto, zlasti ob raznih priložnostih organizirajo pestre kulturne in družabne prireditve, ki so namenjene tako stanovalcem doma kakor tudi zunanjim obiskovalcem. Tako je, med drugim, številna publika, v polni dvorani DSO prisluhnila skladbam Tamburaške skupine KD Peter Dajnko iz Črešnjevcev. Poseben aplavz so si prislužili tudi zato, ker so bili pripravljeni nastopiti namesto skupine, ki je bila prvotno planirana, a je žal svoj nastop v zadnjem trenutku odpovedala.

Tamburice, slike, harmonika...v domu starejših

Nekateri se niso videli že desetletja!

Obletnica OŠ StogovciV tem jesenskem času, ko predvsem kmetovalci in ljubiteljski pridelovalci, s polj in vrtov, iz sadovnjakov in vinogradov, pospravljajo darove narave, se vrstijo tudi takšna in drugačna srečanja nekdanjih sošolcev. In tako se spet posebej potrjuje, da se šele ko se nam življenje prevesi v drugo polovico stoletja, torej ko smo že v »objemu« Abrahama, še posebej zavemo, kako pomembno je ohranjanje in poglabljanje prijateljstva iz mladosti. In to so potrdili tudi večinoma že babice in dedki iz Apaške doline, ki so natanko pred pol stoletja skupaj zapustili šolske klopi osemletke v Stogovcih. Obžalovali so sicer, da v omenjenem šolskem okolišu na zahodni strani Apaške doline ni več veliko otrok in je njihova nekdanja šola, sedaj podružnična šola v okviru OŠ Apače.

Po pol stoletja so se srečali šolarji, ki so osemletko končali na OŠ Stogovci

Tudi druženje je terapija za invalide

Invalidi GRPo podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je na svetu dobrih 600 milijonov invalidov, v EU jih je 65 milijonov, v Sloveniji pa približno devet odstotkov populacije predstavljajo invalidi, saj je v naši državi registriranih skoraj 170 tisoč invalidov. In slednjim je poleg ustrezne zaposlitve ter rehabilitacije, potrebno priskrbeti tudi mnoge druge aktivnosti. Zato sta med najpomembnejšimi aktivnostmi, ki jih izvajajo invalidska društva, med katera sodi tudi Medobčinsko društvo invalidov (MDI) Gornja Radgona (predsednica: Alenka Husar), kjer je v treh aktivih: Gornja Radgona (Hedvika Weingerl), Kapela (Štefka Pučko) in Apače (Irena Primožič), včlanjenih 550 zlasti delovnih invalidov z območja občin Apače, Gornja Radgona, Radenci in Sveti Jurij ob Ščavnici, ekskurzije, druženja in družabna srečanja ob različnih priložnosti.

Radgonski invalidi so se srečali na Turistični kmetiji Benko

Zapeli so svojo himno, ki jo je spisal sošolec Dušan!

Gimnazija Ljutomer - obletnicaZelo čustveno, veselo in prisrčno je minilo srečanje šolarjev-maturantov, ki so davnega leta 1967, kot prva generacija sploh vpisanih dijakov, maturirali v ljutomerski gimnaziji. Že ob samem zbiranju in očitno novem spoznavanju, saj se nekateri niso videli skoraj pol stoletja, ko smo bili priče čustvenim objemom in tudi nekaterih solznih oči, je bilo jasno, kako je vsem prisotnim pomembno samo srečanje in poznejše druženje. Večina udeležencev srečanja, ki so se rodili le kakšno leto po 2. svetovni vojni, v gimnazijo pa so se vpisali ob njeni ustanovitvi, leta 1963, je sicer ostala v Prlekiji, drugi so se razpršili po Sloveniji in bivši Jugoslaviji, nekateri pa izven meja, tudi v čezoceanske države.

Srečali so se skoraj 70-letni dedki in babice, maturanti prve generacije Gimnazije Ljutomer

Opojne vonjave z dvorišča doma starejših občanov

DSO piknikV radgonskem domu starejših občanov (DSO) je pred dnevi spet bilo nadvse veselo. Za stanovalce in njihove svojce so namreč organizirali že drugi piknik v tem poletju. Dobro razpoloženim udeležencem se je pridružilo tudi nekaj zaposlenih. Ob lepem vremenu, dobrotah iz domske kuhinje ter prijetnih vonjavah po perutničkah, klobasicah in slanini z žara, se je prileglo hladno pivo in sadni sokovi. Tokrat sta na pomoč priskočili še osnovnošolki Brina in Zala, ki sta prijazno ponujali osvežujočo tekočino obiskovalcem drugega poletnega piknika.

Tradicionalni poletni piknik spet navdušil stanovalce radgonskega DSO

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

General Rudolf Maister

 

General Rudolf MaisterGeneral Rudolf Maister Vojanov se je rodil 29. marca 1874 v Kamniku. Obiskoval je gimnazijo v Ljubljani, ki pa jo je zaradi očetove prezgodnje smrti zapustil po 6. razredu in leta 1892 vstopil v dveletno domobransko kadetnico na Dunaju. Kot častniški pripravnik je služil v Celovcu in Ljubljani, kjer se je vključeval tudi v kulturno in družabno življenje. Leta 1895 je postal poročnik in nato opravil več šol za častnike. Septembra 1908, po ljubljanskih demonstracijah, so ga premestili v Galicijo, kjer je napredoval v stotnika in postal poveljnik podčastniške šole. Ko še niti ni dobro okreval po hudi bolezni, so ga premestili v Landsturm (črno vojsko) v Celje.

 

Po začetku 1. svetovne vojne pa je službo nastopil v Mariboru, dobil čin majorja in postal poveljnik črnovojniškega okrožnega poveljstva. Tu se je povezal z vodilnimi slovenskimi politiki in po koncu vojne tesno sodeloval z Narodnim svetom Štajerske, ki je postal prvi jugoslovanski oblastni organ v Mariboru oktobra 1918. Narodni svet je imel svojo sejo 29. oktobra 1918 in te se je udeležil tudi Rudolf Maister. Zagotovil si je njihovo pomoč za prevzem vojaškega poveljstva v Mariboru. Narodni svet je nato v lastnem delokrogu 1. novembra Maistru na njegovo nujno zahtevo samovoljno podelil čin generala ter mu tako dal potrebno avtoriteto za polastitev komande mesta Maribor, ki jo je Narodni svet nato tudi uradno potrdil.

Maister je 1.11.1918 tako prevzel poveljstvo nad Mariborom in vso Spodnjo Štajersko ter ju podredil oblasti Narodnega sveta za Štajersko. Maister v Mariboru ni imel na razpolago veliko slovenskih vojakov in častnikov. V svoje čete je vabil le slovenske vojake, tiste z nemško narodnostjo pa je odslavljal. Maribor je bil v tistem času pod velikim pritiskom številnega vojaštva, ki se je vračalo s fronte in stavke železničarjev. Maister je razglasil splošno mobilizacijo na območju Štajerskega obmejnega poveljstva, kateremu je poveljeval. Narodna vlada v Ljubljani ni odobravala njegove iniciative, kljub vsemu pa je Maister novembra 1918 ustvaril slovensko vojsko na svojem območju, ki je obsegala okoli 4000 vojakov in 200 častnikov. Ustanovljen je bil Mariborski, Celjski, Tržaški polk, Topniško poveljstvo Maribor, Mariborski dragonski polk, Letalska stotnija Maribor in druge vojaške službe. Ustanovil je tudi prvo slovensko vojaško realko.

Dne 23.11.1918 je s svojo vojsko razorožil nemško varnostno stražo in vojsko nemškega mestnega sveta, ki mu je bila podrejena in jo razpustil. Postal je edini vojaški dejavnik v Mariboru. Zasedel je slovensko narodno mejno območje na Štajerskem, po katerem je po sklenitvi mirovne pogodbe z Avstrijo skoraj v celoti potekala državna meja. Dne 27.11.1918 je z avstrijskim območnim poveljnikom Passyem sklenil pogodbo o črti med svojo in avstrijsko vojsko na Štajerskem in Koroškem. S tem je pripravil izhodišče za zasedbo Koroške, kar pa mu je preprečila vlada v Ljubljani, ki mu ni dovolila nadaljnjega napredovanja. V slovenski ofenzivi, ki je bila zelo slabo zasnovana, na Koroško konec aprila in v začetku maja 1919 je bila Maistru naložena priprava obrambne črte. Ko je konec maja 1919 prišlo do jugoslovanske ofenzive na Koroško, je Maister uspešno vodil enega od petih napadalnih odredov. Po zmagi in premirju je prevzel poveljstvo Koroškega obmejnega poveljstva. Njegova oblast je zajemala cono A plebiscitnega ozemlja in izvoljen je bil za častnega predsednika Narodnega sveta za Koroško. Trudil se je, z različnimi akcijami pridobiti slovensko prebivalstvo, da bi pri plebiscitu glasovalo za Jugoslavijo. Toda žal se je moral dne 18.9.1919 po sklepu plebiscitne komisije kot takratni poveljnik policijskih sil z njimi vred umakniti s Koroškega.

Postal je mestni poveljnik Maribora, med leti 1921 in 1923 je bil predsednik komisije za razmejitev z Italijo, konec leta 1923 pa je bil v nepojasnjenih okoliščinah upokojen kot divizijski general in odlikovan z redom belega orla z meči. Kot upokojenec je živel v Mariboru, zbiral gradivo o prevratu in pisal spominske članke, bil predsednik Narodne obrambe za mariborsko oblast, ki se je upirala nemškim nacionalnim pritiskom in spodbujal je tudi kulturno, še posebej literarno življenje v mestu. Bil je častni predsednik Zveze Maistrovih borcev in Zveze slovenskih vojakov.

To nas pripelje tudi k spominu, da Rudolf Maister ni bil le vojak ampak tudi pesnik. Pesniti je pričel že zelo zgodaj. Bil je zunanji član ljubljanske dijaške Zadruge. Svoje pesmi je večinoma objavljal v Ljubljanskem zvonu in Slovanu. Bil je sodobnik modernistov Ivana Cankarja, Dragotina Ketteja in Josipa Murna, ne da bi jim kdaj bil enak. Izdal je dve pesniški zbirki Poezije (1904) in Kitica mojih (1929), obe kot častnik, kar se je prvič zgodilo v zgodovini slovenskega pesništva. Njegove pesmi nam tudi dokazujejo, da se v vojsko ni napotil zaradi karierizma in v politiko ne zaradi napredovanja kot veliko drugih. Zaradi narodne pokončnosti je bil celo preganjan s stani tedanje avstroogrske oblasti. Maister je pesnik ljubezenskega, domovinskega in pokrajinskega motiva, ponekod tudi lirski izpovedovalec.

Njegovo delo in življenje, ki je bilo posvečeno rodni zemlji in narodni zavednosti, se je končalo 26.7.1934 v Uncu. Spominja se ga več mest po Sloveniji v svoji zgodovini. Tako tudi njegovo rodno mesto Kamnik, ki mu je postavilo bronasti kip in ga omenjajo v različnih kronikah Kamnika. Tako tudi Janez Majcenovič v svoji knjigi Kamnik na križpotju pravi: "Občudujemo Maistrovo ravnanje v usodnih dneh boja za slovenske meje in nam je blizu tudi kot pesnik Rudolf Maister - Vojanov z veselo pesmijo o Završkih fantih. Prisluhnemo njegovi bolečini, ko zapoje o fantih, ki se ne vrnejo več in prizadene nas mrtvi rožmarin, požgan in oblit s krvjo, in pesem o zadnjem zvonu, ki ga bodo prelili v topove."

 

ŠE ZADNJI ZVON

In zdaj še ti, naš stari zvon…

Udrli so v tvoj sveti kot,

da bodo vlekli te od tod

brez trakov, brez rezgeta konj,

brez vriska, brez topičev…

In ti, ki si nam boter bil,

k oltarju peljal poslednji par,

v nebesa dober bil vratar

in z nami križe, smeh delil -

zdaj moraš med topove…

Daj, udari v plat še zadnjikrat

čez našo vas tako močno,

a bron ti poči za slovo

in pojdeš - mrtev smrt sejat.

Nahajate se: MKR Znani ljudje General Rudolf Maister