Na vaških igrah najboljši meščani!

Vaške igre MahovciPodobno kot vsako leto so pomladni in poletni konci tednov namenjeni takšnim in drugačnim družabnim prireditvam in dogodkom. In tako tudi na skrajnjem severovzhodu države ne mine vikend, da se ne bi zgodilo na desetine tovrstnih zabavnih srečanj in druženj. Med slednjimi so bile tudi 2. vaške igre, ki so potekale na Športnem centru v Mahovcih v Apaški dolini, kjer je sodelovalo šest ekip, in sicer: Turistično društvo Brod (Sladki Vrh), Turistično društvo Čemaž Apaške doline iz Podgorja, Športno turistično društvo Nasova, Vas Lutverci, ekipa Kremenčkovi iz Gornje Radgone in domača ekipa Športno-turističnega društva Mahovci iz Mahovcev, ki je zadevo tudi pripravila.

Med šestimi ekipam v Mahovcih so slavili Radgončani

Bliža se IV. Družinski festival „Mačje mesto 2018"!

Mačje mesto V organizaciji občine Radenci bo v tamkajšnjem parku od 22. do 24. junija potekal IV. Družinski festival Mačje mesto. Nastanek Mačjega mesta je navdihnil častni občan in domačin Radencev, pokojni Kajetan Kovič, ki je ustvaril najbolj znanega slovenskega mačka, mačka Murija. Tridnevni festival želi z ustvarjalnimi delavnicami, kulturnimi vsebinami, športno-rekreativnimi aktivnostmi, kulinariko in drugimi spremljevalnimi dejavnostmi postaviti Radence na turistični zemljevid družinskih festivalov.

Kovičev maček Muri je navdušil Radenčane

Med ohranjanje kulturne dediščine in ljudskih običajev gotovo sodi tudi košnja z ročno košnjo

Kosci Norički VrhGlede na to, da z nenehnim tehnološkim razvojem, čedalje bolj izginjajo različna opravila in vse tisto, česar se spominjajo predvsem starejši ljudje, je dobro, da obstajajo takšna in drugačna društva ter organizacije, ki z različnimi prireditvami ohranjajo ljudske običaje in kulturno dediščino, med katero sodi tudi košnja po starem kot so to počeli naši predniki. In s takšno „etno košnjo" koristijo tudi posamezni lastniki hribovitega terena, ki nimajo ovac ali koz, da bo „pokosile" odvečno travo.

Ročna košnja v Noričkem Vrhu

Šmarski troti iz Litije najboljši v Prekmurju

Paprikaš PolanaV lepem in sončnem vremenu je konec minulega tedna, ob „Lovenjakovem dvoru", znani prekmurski gostilni, v Polani pri Murski Soboti, potekala tradicionalna in sedaj že jubilejna, 10. paprikašijada z zanimivim programom, ki ga je povezovala moderatorka Silva Vrbnjak. Ker je paprikaš zelo razširjena lokalna jed v Pomurju, so se „Lovenjakovi" organizatorji že pred desetletjem odločili vsako leto pripravljati tekmovanje v kuhanju paprikaša, udeleženci pa si lahko izberejo, ali bo to piščančji, svinjski, kunčji, gobov, ribji..., saj meso le delno prispeva k okusu same jedi. Strokovnjaki, ki so ocenjevali izdelke tekmovalnih ekip so namreč mnenja, da vse druge sestavine, predvsem mleta paprika, čebula, malo moke, kisla smetana in malo vina, dajo paprikašu pravi okus. In če je včasih organizatorjem malo ponagajalo vreme, je tokrat tekmovalcem bilo zelo vroče, saj je poleg sonca „žgal" tudi odprti ogenj z asfalta.

V Polani je desetič zadišalo po štirih (piščančji, prašičji, kunčji in gobov) vrstah paprikaša

Radijski poslušalci Snopa iz vse Slovenije so se srečali v Slovenskih Goricah

Slovo od SNOP-aNa Izletniško turistični kmetiji Žökš pri Mlinarjevih, na Zgornjih Žerjavcih pri Lenartu, je konec tedna potekalo zanimivo srečanje »Nočnih ptičev«, poslušalcev skupnega nočnega radijskega programa imenovanega Snop, v katerem je nekoč sodelovalo več kot ducat radijskih nekomercialnih postaj iz vse države. Ker je bil ob koncu lanskega leta program ukinjen, v njem so nazadnje sodelovali le še: Radio Velenje, Radio Slovenske gorice, Radio Ptuj, Radio Celje in Radio Murski val, so njegovi zvesti poslušalci pripravili slovesen pokop svojega snopa. Organizirala ga je Ana Maras-Pika iz Lenarta, ki je na srečanje povabila 48 zvestih poslušalcev snopa iz različnih krajev Slovenije. Snopu v spomin so pripravili tudi veliko »žalno«, črno obrobljeno torto z narobnim križem, ki je simbolizirala njegov grob. Kot se na »pogrebu« spodobi, je Snopu v slovo spregovoril njegov zvesti poslušalec Ludvik Kupšek iz Trbovelj.

Žalno slovo od Snopa s črno obrobo na torti

Šola več ne stoji, prijateljstva pa so ostala

Sošolci Spodnja ŠčavnicaNa Turistični kmetiji Hari v Spodnji Ščavnici je potekalo izjemno zanimivo, prijetno in veselo srečanje nekdanjih učencev in učiteljev OŠ Spodnja Ščavnica. Sami dedki in babice, kjer so tudi najmlajši stari okoli 70 let, so se srečali v prekrasnem okolju, kjer je prebujajoča narava ozelenila Ščavniško dolino, na katero seže pogled s Harijeve lepo urejene turistične postojanke. Zbrani učenke in učenci so se ob pogledu v dolino ozirali, da bi uzrli njihovo nekdanjo šolo, ki jim je dajala znanje za življenje. Zastonj! Kajti šole ni več, porušena je in na tem prostoru sedaj stoji mogočni stanovanjski blok, v katerem živi nova mladost.

Srečali so se babice in dedki, učenci nekdanje OŠ Spodnja Ščavnica

Za veselo vzdušje sta poskrbela sin in vnukinja!

Biserna poroka MagušaLe redkim zakonskim parom je dano, da bi dočakali 60 let skupnega zakonskega življenja, saj se eni že prej ločijo, drugi pa prej zapustijo ta svet. Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša v občini Sv. Jurij ob Ščavnici, pa sta ta visoki jubilej – biserno poroko dočakala in proslavila skupaj z najbližjimi sorodniki in prijatelji. Slavje ob bisernem zakonskem jubileju Magušovih se je začel v farni cerkvi Sv. Jurija ob Ščavnici, kjer je zahvalno mašo, ob sodelovanju p. Lavrencija, daroval domači župnik Boštjan Ošlaj.

Zavidljivo biserno poroko sta praznovala Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

General Rudolf Maister

 

General Rudolf MaisterGeneral Rudolf Maister Vojanov se je rodil 29. marca 1874 v Kamniku. Obiskoval je gimnazijo v Ljubljani, ki pa jo je zaradi očetove prezgodnje smrti zapustil po 6. razredu in leta 1892 vstopil v dveletno domobransko kadetnico na Dunaju. Kot častniški pripravnik je služil v Celovcu in Ljubljani, kjer se je vključeval tudi v kulturno in družabno življenje. Leta 1895 je postal poročnik in nato opravil več šol za častnike. Septembra 1908, po ljubljanskih demonstracijah, so ga premestili v Galicijo, kjer je napredoval v stotnika in postal poveljnik podčastniške šole. Ko še niti ni dobro okreval po hudi bolezni, so ga premestili v Landsturm (črno vojsko) v Celje.

 

Po začetku 1. svetovne vojne pa je službo nastopil v Mariboru, dobil čin majorja in postal poveljnik črnovojniškega okrožnega poveljstva. Tu se je povezal z vodilnimi slovenskimi politiki in po koncu vojne tesno sodeloval z Narodnim svetom Štajerske, ki je postal prvi jugoslovanski oblastni organ v Mariboru oktobra 1918. Narodni svet je imel svojo sejo 29. oktobra 1918 in te se je udeležil tudi Rudolf Maister. Zagotovil si je njihovo pomoč za prevzem vojaškega poveljstva v Mariboru. Narodni svet je nato v lastnem delokrogu 1. novembra Maistru na njegovo nujno zahtevo samovoljno podelil čin generala ter mu tako dal potrebno avtoriteto za polastitev komande mesta Maribor, ki jo je Narodni svet nato tudi uradno potrdil.

Maister je 1.11.1918 tako prevzel poveljstvo nad Mariborom in vso Spodnjo Štajersko ter ju podredil oblasti Narodnega sveta za Štajersko. Maister v Mariboru ni imel na razpolago veliko slovenskih vojakov in častnikov. V svoje čete je vabil le slovenske vojake, tiste z nemško narodnostjo pa je odslavljal. Maribor je bil v tistem času pod velikim pritiskom številnega vojaštva, ki se je vračalo s fronte in stavke železničarjev. Maister je razglasil splošno mobilizacijo na območju Štajerskega obmejnega poveljstva, kateremu je poveljeval. Narodna vlada v Ljubljani ni odobravala njegove iniciative, kljub vsemu pa je Maister novembra 1918 ustvaril slovensko vojsko na svojem območju, ki je obsegala okoli 4000 vojakov in 200 častnikov. Ustanovljen je bil Mariborski, Celjski, Tržaški polk, Topniško poveljstvo Maribor, Mariborski dragonski polk, Letalska stotnija Maribor in druge vojaške službe. Ustanovil je tudi prvo slovensko vojaško realko.

Dne 23.11.1918 je s svojo vojsko razorožil nemško varnostno stražo in vojsko nemškega mestnega sveta, ki mu je bila podrejena in jo razpustil. Postal je edini vojaški dejavnik v Mariboru. Zasedel je slovensko narodno mejno območje na Štajerskem, po katerem je po sklenitvi mirovne pogodbe z Avstrijo skoraj v celoti potekala državna meja. Dne 27.11.1918 je z avstrijskim območnim poveljnikom Passyem sklenil pogodbo o črti med svojo in avstrijsko vojsko na Štajerskem in Koroškem. S tem je pripravil izhodišče za zasedbo Koroške, kar pa mu je preprečila vlada v Ljubljani, ki mu ni dovolila nadaljnjega napredovanja. V slovenski ofenzivi, ki je bila zelo slabo zasnovana, na Koroško konec aprila in v začetku maja 1919 je bila Maistru naložena priprava obrambne črte. Ko je konec maja 1919 prišlo do jugoslovanske ofenzive na Koroško, je Maister uspešno vodil enega od petih napadalnih odredov. Po zmagi in premirju je prevzel poveljstvo Koroškega obmejnega poveljstva. Njegova oblast je zajemala cono A plebiscitnega ozemlja in izvoljen je bil za častnega predsednika Narodnega sveta za Koroško. Trudil se je, z različnimi akcijami pridobiti slovensko prebivalstvo, da bi pri plebiscitu glasovalo za Jugoslavijo. Toda žal se je moral dne 18.9.1919 po sklepu plebiscitne komisije kot takratni poveljnik policijskih sil z njimi vred umakniti s Koroškega.

Postal je mestni poveljnik Maribora, med leti 1921 in 1923 je bil predsednik komisije za razmejitev z Italijo, konec leta 1923 pa je bil v nepojasnjenih okoliščinah upokojen kot divizijski general in odlikovan z redom belega orla z meči. Kot upokojenec je živel v Mariboru, zbiral gradivo o prevratu in pisal spominske članke, bil predsednik Narodne obrambe za mariborsko oblast, ki se je upirala nemškim nacionalnim pritiskom in spodbujal je tudi kulturno, še posebej literarno življenje v mestu. Bil je častni predsednik Zveze Maistrovih borcev in Zveze slovenskih vojakov.

To nas pripelje tudi k spominu, da Rudolf Maister ni bil le vojak ampak tudi pesnik. Pesniti je pričel že zelo zgodaj. Bil je zunanji član ljubljanske dijaške Zadruge. Svoje pesmi je večinoma objavljal v Ljubljanskem zvonu in Slovanu. Bil je sodobnik modernistov Ivana Cankarja, Dragotina Ketteja in Josipa Murna, ne da bi jim kdaj bil enak. Izdal je dve pesniški zbirki Poezije (1904) in Kitica mojih (1929), obe kot častnik, kar se je prvič zgodilo v zgodovini slovenskega pesništva. Njegove pesmi nam tudi dokazujejo, da se v vojsko ni napotil zaradi karierizma in v politiko ne zaradi napredovanja kot veliko drugih. Zaradi narodne pokončnosti je bil celo preganjan s stani tedanje avstroogrske oblasti. Maister je pesnik ljubezenskega, domovinskega in pokrajinskega motiva, ponekod tudi lirski izpovedovalec.

Njegovo delo in življenje, ki je bilo posvečeno rodni zemlji in narodni zavednosti, se je končalo 26.7.1934 v Uncu. Spominja se ga več mest po Sloveniji v svoji zgodovini. Tako tudi njegovo rodno mesto Kamnik, ki mu je postavilo bronasti kip in ga omenjajo v različnih kronikah Kamnika. Tako tudi Janez Majcenovič v svoji knjigi Kamnik na križpotju pravi: "Občudujemo Maistrovo ravnanje v usodnih dneh boja za slovenske meje in nam je blizu tudi kot pesnik Rudolf Maister - Vojanov z veselo pesmijo o Završkih fantih. Prisluhnemo njegovi bolečini, ko zapoje o fantih, ki se ne vrnejo več in prizadene nas mrtvi rožmarin, požgan in oblit s krvjo, in pesem o zadnjem zvonu, ki ga bodo prelili v topove."

 

ŠE ZADNJI ZVON

In zdaj še ti, naš stari zvon…

Udrli so v tvoj sveti kot,

da bodo vlekli te od tod

brez trakov, brez rezgeta konj,

brez vriska, brez topičev…

In ti, ki si nam boter bil,

k oltarju peljal poslednji par,

v nebesa dober bil vratar

in z nami križe, smeh delil -

zdaj moraš med topove…

Daj, udari v plat še zadnjikrat

čez našo vas tako močno,

a bron ti poči za slovo

in pojdeš - mrtev smrt sejat.

Nahajate se: MKR Znani ljudje General Rudolf Maister