Pred soboško Diano se vedno nekaj dogaja, saj so po bogračiadi sedaj pripravili 8. festival bujte repe - tokrat je nastopilo 15 ekip, zmagala pa je ekipa Mestnih četrti Murska Sobota

Bujta repaNa Slovenski ulici, pred hotelom Diana v Murski Soboti je konec tedna potekal 8. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju je tokrat sodelovalo nekoliko manj (15) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank in posameznikov, saj bodo kmalu predsedniške volitve. Festival bujte repe je ena večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju. Strokovna komisija, katere predsednica je bila Zdenka Tompa, člana pa še dva vrhunska kuharska strokovnjaka, Janez Gjergjek in Branko Časar, je budno spremljala ves potek kuhanja, na koncu je ocenila tudi okus in vonj jedi.

Dišalo je po Prekmurski dobroti - bujti repi

Malčki med starostniki

DSO medgeneracijsko sodelovanjeDnevi ob izteku letošnjega poletja in pričetku jeseni so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona minili v prijetnem vzdušju medgeneracijskega sodelovanja. Tako so se stanovalci DSO Gornja Radgona, z veseljem odzvali povabilu bližnjega Vrtca Manka Golarja, in se tako tudi letos udeležili njihove tradicionalne trgatve. Skupaj z otroci so polnili vedra in püte, iz preše pa je tekel sladki sok, s katerim so si ob druženju postregli. Ob zaključku so jih zaposleni in otroci vrtca pogostili še z domačim pecivom in namazanimi kruhki. Lepo je bilo in starostniki za drugo leto držijo ponovno pesti za dobro letino in čim manj toče.

Prijetno in poučno medgeneracijsko sodelovanje

Poleg koncerta tamburašev, še odprtje likovne razstave

DSO tamburašiV Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, pogosto, zlasti ob raznih priložnostih organizirajo pestre kulturne in družabne prireditve, ki so namenjene tako stanovalcem doma kakor tudi zunanjim obiskovalcem. Tako je, med drugim, številna publika, v polni dvorani DSO prisluhnila skladbam Tamburaške skupine KD Peter Dajnko iz Črešnjevcev. Poseben aplavz so si prislužili tudi zato, ker so bili pripravljeni nastopiti namesto skupine, ki je bila prvotno planirana, a je žal svoj nastop v zadnjem trenutku odpovedala.

Tamburice, slike, harmonika...v domu starejših

Nekateri se niso videli že desetletja!

Obletnica OŠ StogovciV tem jesenskem času, ko predvsem kmetovalci in ljubiteljski pridelovalci, s polj in vrtov, iz sadovnjakov in vinogradov, pospravljajo darove narave, se vrstijo tudi takšna in drugačna srečanja nekdanjih sošolcev. In tako se spet posebej potrjuje, da se šele ko se nam življenje prevesi v drugo polovico stoletja, torej ko smo že v »objemu« Abrahama, še posebej zavemo, kako pomembno je ohranjanje in poglabljanje prijateljstva iz mladosti. In to so potrdili tudi večinoma že babice in dedki iz Apaške doline, ki so natanko pred pol stoletja skupaj zapustili šolske klopi osemletke v Stogovcih. Obžalovali so sicer, da v omenjenem šolskem okolišu na zahodni strani Apaške doline ni več veliko otrok in je njihova nekdanja šola, sedaj podružnična šola v okviru OŠ Apače.

Po pol stoletja so se srečali šolarji, ki so osemletko končali na OŠ Stogovci

Tudi druženje je terapija za invalide

Invalidi GRPo podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je na svetu dobrih 600 milijonov invalidov, v EU jih je 65 milijonov, v Sloveniji pa približno devet odstotkov populacije predstavljajo invalidi, saj je v naši državi registriranih skoraj 170 tisoč invalidov. In slednjim je poleg ustrezne zaposlitve ter rehabilitacije, potrebno priskrbeti tudi mnoge druge aktivnosti. Zato sta med najpomembnejšimi aktivnostmi, ki jih izvajajo invalidska društva, med katera sodi tudi Medobčinsko društvo invalidov (MDI) Gornja Radgona (predsednica: Alenka Husar), kjer je v treh aktivih: Gornja Radgona (Hedvika Weingerl), Kapela (Štefka Pučko) in Apače (Irena Primožič), včlanjenih 550 zlasti delovnih invalidov z območja občin Apače, Gornja Radgona, Radenci in Sveti Jurij ob Ščavnici, ekskurzije, druženja in družabna srečanja ob različnih priložnosti.

Radgonski invalidi so se srečali na Turistični kmetiji Benko

Zapeli so svojo himno, ki jo je spisal sošolec Dušan!

Gimnazija Ljutomer - obletnicaZelo čustveno, veselo in prisrčno je minilo srečanje šolarjev-maturantov, ki so davnega leta 1967, kot prva generacija sploh vpisanih dijakov, maturirali v ljutomerski gimnaziji. Že ob samem zbiranju in očitno novem spoznavanju, saj se nekateri niso videli skoraj pol stoletja, ko smo bili priče čustvenim objemom in tudi nekaterih solznih oči, je bilo jasno, kako je vsem prisotnim pomembno samo srečanje in poznejše druženje. Večina udeležencev srečanja, ki so se rodili le kakšno leto po 2. svetovni vojni, v gimnazijo pa so se vpisali ob njeni ustanovitvi, leta 1963, je sicer ostala v Prlekiji, drugi so se razpršili po Sloveniji in bivši Jugoslaviji, nekateri pa izven meja, tudi v čezoceanske države.

Srečali so se skoraj 70-letni dedki in babice, maturanti prve generacije Gimnazije Ljutomer

Opojne vonjave z dvorišča doma starejših občanov

DSO piknikV radgonskem domu starejših občanov (DSO) je pred dnevi spet bilo nadvse veselo. Za stanovalce in njihove svojce so namreč organizirali že drugi piknik v tem poletju. Dobro razpoloženim udeležencem se je pridružilo tudi nekaj zaposlenih. Ob lepem vremenu, dobrotah iz domske kuhinje ter prijetnih vonjavah po perutničkah, klobasicah in slanini z žara, se je prileglo hladno pivo in sadni sokovi. Tokrat sta na pomoč priskočili še osnovnošolki Brina in Zala, ki sta prijazno ponujali osvežujočo tekočino obiskovalcem drugega poletnega piknika.

Tradicionalni poletni piknik spet navdušil stanovalce radgonskega DSO

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Peter Dajnko

 

Peter DajnkoPeter Dajnko je bil duhovnik, nabožni in poljudno-strokovni pisatelj, jezikoslovec in vzhodnoštajerski prosvetitelj, ki se je rodil 23.4.1787 v Črešnjevcih pri Gornji Radgoni v kmečki družini. Gimnazijo je obiskoval v Mariboru, kjer se je verjetno prvič srečal z razsvetljenskim preporodnim narodnim gibanjem na Slovenskem v tistem času. Na študij filozofije in teologije se je odpravil v Graz in bil leta 1813 v Mariboru posvečen za duhovnika. Kmalu je postal radgonski kaplan, najprej za krajši čas pri Sv. Petru, nato skoraj dve desetletji v mestni fari v Radgoni, leta 1831 pa je postal župnik v Veliki Nedelji, kjer je služboval tudi kot okrožni šolski nadzornik vse do svoje smrti 22.2.1873.

Štirideset let je zasedal častno mesto dekana za širšo okolico Velike Nedelje in imel še nekatere druge častne duhovniške službe. Njegovo dušno pastirsko delovanje bi zagotovo utonilo v pozabo, če ga ne bi razširil na slovstveno in knjižno-jezikovno dejavnost.

Ob pomoči radgonskega knjigarnarja Weizingerja, s katerim je sodeloval do svoje zadnje knjižne izdaje, je v štirih letih (1816 - 1820) objavil šest knjig (ZAČETEK VUČENJA SLOVENSKEGA, dve izdaji EVANGELIJI ZA VSE NEDELE IN SVETKE, SVETO PISMO ZGODBE STAREGA ZAKONA, dva molitvenika KNJIGA POBOŽNOSTI), ki so bile vse pisane v vzhodno-štajerskem (tradicionalno pokrajinskem) knjižnem jeziku vendar v bohoričici.

Dopisoval si je s Kopitarjem in opogumljen s Kopitarjevo željo po spremembi slovenskega črkopisa, je po letu 1824 uvedel v svoje knjige reformiran črkopis - dajnčico. V naslednjih letih (do leta 1833) je Dajnko izdal obsežno število knjig, nekatere prenovljene ali dopolnjene; v nekaj deset tisoč izvodih je izšlo nad trideset izdaj. Dajnkovo izdajanje knjig se lahko razdeli v tri obdobja: -prvo je ploden pisateljski začetek do leta 1821, ki napoveduje njegov slovstveni program, črkovno pa ohranja bohoričico -drugo se prične z uvedbo novega črkopisa ter doseže vrhunec v letih 1824 - 1826, ko sta najpomembnejša dosežka slovnica (Lehrbuch der Windischeen Sprache - 1824) in zbirka posvetnih pesmi (Sto cirkvenih ino drugih pobožnih pesmih - 1826) -tretje traja le dve leti (1831 - 1833) in izraža predvsem njegovo krčevito prizadevanje za legalizacijo pokrajinskega jezika in njegovega črkopisa z izdajo dvojezičnih priredb Machnerjeve začetnice (abecedna knižica - 1831, 1833) in čebelarski priročnik (Čebelarstvo - 1831).

Priznati je potrebno, da si v svojem slovstvenem delu ni posebej prizadeval za izvirnost, saj je večina del priredba ali prevod, suveren in inovativen pa je bil v jezikovnem oziru. V slovensko zgodovino se je zapisal predvsem kot privrženec in ustvarjalec pokrajinskega jezika ter kot avtor novega slovenskega črkopisa - dajnčica. Leta 1838 je graški gubernij prepovedal uporabo dajnčice v šoli, potem ko so jo zavrnili že juršinski župnik in narodni delavec Anton Krempl, župnik pri Sv. Petru pri Mariboru Gašper Harman, videmski dekan Juri Alič in tudi Slomšek ter Anton Murko, s čimer se je zaključil vzhodno štajerski knjižno jezikovni separatizem.

S svojim deli pa je v tistem času prosvetljeval in poučeval svoje rojake v domačem jeziku, s svojo dejavnostjo dramil in ohranjal slovensko zavest, nakazal pravilno smer črkopisne reforme in pomagal izzvati knjižnojezikovne reforme, ki so izoblikovale podobo našega knjižnega jezika. Danjko je leta 1831 izdal knjigo Čebelarstvo, ki je bila prva slovenska knjiga o čebelah, ki ni bila prevod iz tujega jezika in napisana tudi po lastnih izkušnjah, saj je bil sam čebelar in to v času, ko še niso bili znani panji s premičnim satovjem. Delo je napisano tako, da postavlja posamezna vprašanja iz čebelarstva in nanje daje odgovore. Razdeljeno je na šest poglavij (1. O naravi in navadah čebel; 2. O čebeljih prebivališčih in orodja potrebna za čebelarstvo; 3.O začetkih čebelarjenja in primerni veji; 4. O množitvi čebel; 5. O gojitvi in reji čebel v raznih letnih časih; 6. O shranjevanju in uporabi medu in voska) in razčlenjeno na 500 vprašanj in odgovorov. S svojim priročnikom je hotel Dajnko spremeniti način čebelarjenja in tudi poudariti njegov pomen ter ga približati večjemu številu ljudi.

Prvi slovenski medicinski tekst s poljubno vsebino, namenjen predvsem tedanjim kirurgom- zdraviteljem, ki ga je napisal Struve leta 1794 z naslovom "Pomočki v sili", je leta 1825 prevedel in dal natisniti tudi Dajnko (Vu sili pomoč na življenja rešenje zadušenih, utoplenih, zmrznjenih, obešenih, zadavljenih ino od bliska pobitih) s čimer je svoje rojake hotel izobraževati in jim svetovati.

Za ohranjanje kulturne dediščine pa je gotovo najprimernejša zbirka pesmi (Posvetne pesmi - 1827), ki naj bi ohranjevale tradicijo vzhodnoštajerskega realizma in kmečkega humorja.

Nahajate se: MKR Znani ljudje Peter Dajnko