Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Peter Dajnko

 

Peter DajnkoPeter Dajnko je bil duhovnik, nabožni in poljudno-strokovni pisatelj, jezikoslovec in vzhodnoštajerski prosvetitelj, ki se je rodil 23.4.1787 v Črešnjevcih pri Gornji Radgoni v kmečki družini. Gimnazijo je obiskoval v Mariboru, kjer se je verjetno prvič srečal z razsvetljenskim preporodnim narodnim gibanjem na Slovenskem v tistem času. Na študij filozofije in teologije se je odpravil v Graz in bil leta 1813 v Mariboru posvečen za duhovnika. Kmalu je postal radgonski kaplan, najprej za krajši čas pri Sv. Petru, nato skoraj dve desetletji v mestni fari v Radgoni, leta 1831 pa je postal župnik v Veliki Nedelji, kjer je služboval tudi kot okrožni šolski nadzornik vse do svoje smrti 22.2.1873.

Štirideset let je zasedal častno mesto dekana za širšo okolico Velike Nedelje in imel še nekatere druge častne duhovniške službe. Njegovo dušno pastirsko delovanje bi zagotovo utonilo v pozabo, če ga ne bi razširil na slovstveno in knjižno-jezikovno dejavnost.

Ob pomoči radgonskega knjigarnarja Weizingerja, s katerim je sodeloval do svoje zadnje knjižne izdaje, je v štirih letih (1816 - 1820) objavil šest knjig (ZAČETEK VUČENJA SLOVENSKEGA, dve izdaji EVANGELIJI ZA VSE NEDELE IN SVETKE, SVETO PISMO ZGODBE STAREGA ZAKONA, dva molitvenika KNJIGA POBOŽNOSTI), ki so bile vse pisane v vzhodno-štajerskem (tradicionalno pokrajinskem) knjižnem jeziku vendar v bohoričici.

Dopisoval si je s Kopitarjem in opogumljen s Kopitarjevo željo po spremembi slovenskega črkopisa, je po letu 1824 uvedel v svoje knjige reformiran črkopis - dajnčico. V naslednjih letih (do leta 1833) je Dajnko izdal obsežno število knjig, nekatere prenovljene ali dopolnjene; v nekaj deset tisoč izvodih je izšlo nad trideset izdaj. Dajnkovo izdajanje knjig se lahko razdeli v tri obdobja: -prvo je ploden pisateljski začetek do leta 1821, ki napoveduje njegov slovstveni program, črkovno pa ohranja bohoričico -drugo se prične z uvedbo novega črkopisa ter doseže vrhunec v letih 1824 - 1826, ko sta najpomembnejša dosežka slovnica (Lehrbuch der Windischeen Sprache - 1824) in zbirka posvetnih pesmi (Sto cirkvenih ino drugih pobožnih pesmih - 1826) -tretje traja le dve leti (1831 - 1833) in izraža predvsem njegovo krčevito prizadevanje za legalizacijo pokrajinskega jezika in njegovega črkopisa z izdajo dvojezičnih priredb Machnerjeve začetnice (abecedna knižica - 1831, 1833) in čebelarski priročnik (Čebelarstvo - 1831).

Priznati je potrebno, da si v svojem slovstvenem delu ni posebej prizadeval za izvirnost, saj je večina del priredba ali prevod, suveren in inovativen pa je bil v jezikovnem oziru. V slovensko zgodovino se je zapisal predvsem kot privrženec in ustvarjalec pokrajinskega jezika ter kot avtor novega slovenskega črkopisa - dajnčica. Leta 1838 je graški gubernij prepovedal uporabo dajnčice v šoli, potem ko so jo zavrnili že juršinski župnik in narodni delavec Anton Krempl, župnik pri Sv. Petru pri Mariboru Gašper Harman, videmski dekan Juri Alič in tudi Slomšek ter Anton Murko, s čimer se je zaključil vzhodno štajerski knjižno jezikovni separatizem.

S svojim deli pa je v tistem času prosvetljeval in poučeval svoje rojake v domačem jeziku, s svojo dejavnostjo dramil in ohranjal slovensko zavest, nakazal pravilno smer črkopisne reforme in pomagal izzvati knjižnojezikovne reforme, ki so izoblikovale podobo našega knjižnega jezika. Danjko je leta 1831 izdal knjigo Čebelarstvo, ki je bila prva slovenska knjiga o čebelah, ki ni bila prevod iz tujega jezika in napisana tudi po lastnih izkušnjah, saj je bil sam čebelar in to v času, ko še niso bili znani panji s premičnim satovjem. Delo je napisano tako, da postavlja posamezna vprašanja iz čebelarstva in nanje daje odgovore. Razdeljeno je na šest poglavij (1. O naravi in navadah čebel; 2. O čebeljih prebivališčih in orodja potrebna za čebelarstvo; 3.O začetkih čebelarjenja in primerni veji; 4. O množitvi čebel; 5. O gojitvi in reji čebel v raznih letnih časih; 6. O shranjevanju in uporabi medu in voska) in razčlenjeno na 500 vprašanj in odgovorov. S svojim priročnikom je hotel Dajnko spremeniti način čebelarjenja in tudi poudariti njegov pomen ter ga približati večjemu številu ljudi.

Prvi slovenski medicinski tekst s poljubno vsebino, namenjen predvsem tedanjim kirurgom- zdraviteljem, ki ga je napisal Struve leta 1794 z naslovom "Pomočki v sili", je leta 1825 prevedel in dal natisniti tudi Dajnko (Vu sili pomoč na življenja rešenje zadušenih, utoplenih, zmrznjenih, obešenih, zadavljenih ino od bliska pobitih) s čimer je svoje rojake hotel izobraževati in jim svetovati.

Za ohranjanje kulturne dediščine pa je gotovo najprimernejša zbirka pesmi (Posvetne pesmi - 1827), ki naj bi ohranjevale tradicijo vzhodnoštajerskega realizma in kmečkega humorja.

Nahajate se: MKR Znani ljudje Peter Dajnko