Srečali so se maturanti generacije 1953/54, med njimi tudi upokojeni nadškof in številne druge znane osebnosti

Maturantje Prve gimnazije MBPoletje je med drugim tudi čas, ko se srečujejo nekdanji sošolci ob takšnih in drugačnih obletnicah mature. In takšna srečanja, druženja in obujanje spominov na mlada, osnovnošolska ali srednješolska leta, so vedno prijetna in vesela. Toliko bolj, če se srečajo dedki in babice, ki so maturirali pred častitljivimi 65 leti. Prav takšno srečanje je pred dnevi potekalo v Mariboru in posredno v Slovenskih goricah, saj od tam prihaja veliko maturantov. Polde Matjašič iz Lenarta je namreč poskrbel za nepozabno srečanje in druženje maturantov generacije 1953/54 nekdanje realke/prve gimnazije Maribor.

Maturirali so pred davnimi 65 leti

Gasilci pred upokojenkami in veterani

Bujta repaV okviru 24. Pomurskega poletnega festivala, ko so v Veliki Polani vrstijo številne prireditve, koncerti in dogodki, katerih ne doživimo vsak dan, je na prizorišču dogajanja potekalo tudi jubilejno, 10. tekmovanje v kuhanju tradicionalne prekmurske jedi – bujte repe. In ni nič nenavadnega, da v kuhanju omenjene jedi tekmujejo v Veliki Polani, kajti v deželi štorkelj so 10. avgusta 2013 postavili tudi Guinnessov rekord, saj so v kotlu skuhali rekordnih 1.089,50 kilogramov bujte repe, ta pa je po njihovem prepričanju del kulturne dediščine. In v neuradni svetovni prestolnici bujte repe Veliki Polani je tokrat nastopilo 14 predvsem domačih ekip iz Prekmurja, samo tekmovanje pa je potekalo pod vodstvom Nine Lebar, in pod budnim očesom članov strokovne komisije (Strokovna učitelja kuharstva na SŠGT Radenci, Zdenka Tompa in Dušan Zelko, ter vodja kuhinje v hotelu Lipa v Lendavi, Jože Horvat). Pri kuhanju na odprtem ognju in v kotličku, je tekmovalcem gotovo bilo zelo vroče, kajti že brez ognja je bila temperatura krepko nad 30 stopinj, a ker je šlo bolj za druženje kot zmago, ni bilo nobene bojevitosti in vsi so se vmes hladili s tekočimi pripomočki.

Desetič so se pomerili v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bujte repe

Uličarji pred „Šestko" in Brodarji

Vaške igre LutverciNa domačem nogometnem igrišču Lutvercih je tamkajšnje Športno društvo Luverci, minuli konec tedna, pripravilo vaške šaljive igre ter streljanje s fračo. Zanimivih iger se je udeležilo pet ekip, ob tem se je v streljanju s fračo borilo 30 oseb, od tega 23 moških in sedem žensk. Številni gledalci pa so uživali v smehu, saj so duhovite in predvsem šaljive, predvsem starinske igre, bile vesele in smešne, a ne tudi za tekmovalce, ki so pogosto bili mokri in so morali premagati mnoge ovire.

Na vaških igrah v Lutvercih jih je 30 streljajo s fračo

Ob visokem življenjskem jubileju trije predsedniki obiskali in obdarili lovskega tovariša Jožeta Vogrina

LD Negova VogrinV Lovski družini Negova, kjer posebno pozornost namenjajo izobraževanju in usposabljanju članstva, ter še zlasti varovanju narave, okolja in prostoživečih živali, posebno pozornost namenjajo tudi svojim starejšim prijateljem jubilantom. Nikoli namreč ne pozabijo na svoje tovariše, člane zelene bratovščine, ki že desetletja aktivno delujejo v lovskih organizacijah, hkrati pa imajo okrogel življenjski jubilej. In tako je te dni delegacija LD Negova, v sestavi aktualnega starešine – predsednika Marjana Kšela, ter njegovih predhodnikov Slavka Lončariča, ki je LD Negova vodil 14 let, in Vlada Rojka, ki je bil starešina tri mandate oz. 12 let, obiskala enega najstarejših lovskih tovarišev Jožeta Vogrina, ki je obeležil 85. rojstni dan, hkrati pa je že skorajda pol stoletja lovec in član LD Negova. V Spodnjih Ivanjcih, kjer slavljenec domuje, se je prijetnemu srečanju, obdarovanju in čestitanju, ob lepo obloženi mizi, za kar sta poskrbeli njegova soproga Zvonka in sin Robert, pridružil še sosed, sicer aktualni tajnik LD Negova, Andrej Slogovič.

Ljubi naravo in divjad, v gozd bo hodil, dokler ga bodo noge nesle

Upokojenci nismo nikomur v breme

Upokojenci Slovenske goriceUpokojenci na območju Slovenskih goric se zavedajo, da lahko samo s skupnimi močmi dosežejo več pri reševanju takšnih in drugačnih problemov "tretje generacije". Zato, ne glede na dejstvo, da se je tudi nekdanja občina Lenart že pred leti razdelila na, najprej štiri, nato na šest novih občin, so upokojenci z tega območja še naprej ostali zelo povezani in enotni. Več kot 2.500 upokojencev, ki so včlanjeni v sedmih upokojenskih društvih: Benedikt (predsednik oz. zastopnik: Milan Hlevnjak), Cerkvenjak (Feliks Fekonja), Sv. Jurij (Hermina Križovnik), Lenart (Franc Belšak), Sv. Ana (Milan Bauman), Sv. Trojica v Slovenskih goricah (Ivan Herič) in Voličina (Stanko Kranvogel) v občinah: Benedikt, Cerkvenjak, Lenart in Sveta Ana, Sveta Trojica in Sveti Jurij, je namreč povezanih v Zvezo društev upokojencev (ZDU) Slovenskih goric, kjer s skupnimi močmi in enotni urejajo vse svoje potrebe in aktivnosti, in so s takšnim načinom zelo zadovoljni.

Kar 500 upokojencev Slovenskih goric na slikoviti Sveti Ani

Ni vsaka riba „hotiška riba" - letos so ponudili dve toni rib in niti ene niso vrnili v Muro...

Hotiški ribiški dneviDrugo polovico minulega tedna, od četrtka do sobote, je eno najlepših in večjih panonskih vasi Hotizo, zaznamovala njihova največja turistična prireditev, tradicionalni 24. Hotiški ribiški dnevi, ki jo je spet odlično pripravilo Turistično društvo Hotiza. Hotiški ribiški dnevi so tradicionalna poletna turistična prireditev, ki obiskovalcem nudi kulinarične in kulturne užitke ob pristni domači kapljici. Vzporedno s kulturnimi dogodki, med katerimi izstopa mednarodna likovna kolonija z naslovom "Življenje ob reki Muri" pa so obiskovalci, ki jih je bilo veliko od blizu in daleč, ne le iz Slovenije, temveč zlasti iz sosednjih držav, Hrvaške, Madžarske in Avstrije, spoznavali tukajšnje življenje in neokrnjeno naravo ob reki Muri. Z omenjeno prireditvijo pa sovpadajo tudi izvrstne murske ribe, pripravljene na "hotiški način", saj kot pribito drži slogan: Ni vsaka riba – hotiška riba.

V Hotizi je potekala tradicionalna turistično - kulinarična in kulturna prireditev, 24. „Hotiški ribiški dnevi 2019

Tudi 25. žetev zlatega klasa na Stari Gori pritegnila lepo pozornost

Žetev Stara GoraV današnjem času, ko večino kmečkih del opravijo stroji in mehanizacija, če že ne roboti, je prireditev Žetev zlatega klasa, ki jo Društvo kmečkih žena Sv. Jurij ob Ščavnici, prireja že 25 let, hvalevredna zgodba. Društvo vsako leto na Stari Gori, ob edinem delujočem mlinu na veter v Sloveniji, prireja žetev in košnjo pšenice na stari način. Organizatorji prireditve: Društvo kmečkih žena Sv. Jurij ob Ščavnici, KGZS - Javna služba kmetijskega svetovanja Gornja Radgona in PGD Stara Gora, so tudi letos pritegnili lepo število obiskovalcev, ki so si ogledali to zanimivo etnografsko obarvano prireditev. Poleg obiskovalcev in tekmovalcev v starih opravilih je bilo zraven tudi kar nekaj gostov, kot so: župan občine Sv. Jurij ob Ščavnici Anton Slana, poslanka DZ RS Mojca Žnidarič, župan občine Lovrenc na Pohorju Marko Rakovnik, Vinska kraljica Slovenije Meta Frangež in vinska kraljica DV Mala Nedelja Danijela Kosi.

Podeželske ženske ohranjajo tradicijo žetve in mlatitve

Veliko zabave, penin, vina in kulinarike na 13. dnevu odprtih kleti

Dan odprtih kletiNa Gornjem grisu v Gornji Radgoni, kjer domujejo glavne vinske kleti družbe Radgonske gorice, in vse tja do mostu na reki Muri, je bilo minulo nedeljo sila veselo in razigrano, kot se tudi spodobi za mesto penine in sejmov. Na sporedu je namreč bil že 13. dan odprtih kleti! Vreme in razpoloženje sta bila »od sonca razvajena« in organizatorji iz podjetja Radgonske gorice so poskrbeli, da nikomur ni bil dolgčas, pa tudi žejen ali lačen nihče ni bil.

Zlata penina je leto dni zorela na dnu reke Mure

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Peter Dajnko

 

Peter DajnkoPeter Dajnko je bil duhovnik, nabožni in poljudno-strokovni pisatelj, jezikoslovec in vzhodnoštajerski prosvetitelj, ki se je rodil 23.4.1787 v Črešnjevcih pri Gornji Radgoni v kmečki družini. Gimnazijo je obiskoval v Mariboru, kjer se je verjetno prvič srečal z razsvetljenskim preporodnim narodnim gibanjem na Slovenskem v tistem času. Na študij filozofije in teologije se je odpravil v Graz in bil leta 1813 v Mariboru posvečen za duhovnika. Kmalu je postal radgonski kaplan, najprej za krajši čas pri Sv. Petru, nato skoraj dve desetletji v mestni fari v Radgoni, leta 1831 pa je postal župnik v Veliki Nedelji, kjer je služboval tudi kot okrožni šolski nadzornik vse do svoje smrti 22.2.1873.

Štirideset let je zasedal častno mesto dekana za širšo okolico Velike Nedelje in imel še nekatere druge častne duhovniške službe. Njegovo dušno pastirsko delovanje bi zagotovo utonilo v pozabo, če ga ne bi razširil na slovstveno in knjižno-jezikovno dejavnost.

Ob pomoči radgonskega knjigarnarja Weizingerja, s katerim je sodeloval do svoje zadnje knjižne izdaje, je v štirih letih (1816 - 1820) objavil šest knjig (ZAČETEK VUČENJA SLOVENSKEGA, dve izdaji EVANGELIJI ZA VSE NEDELE IN SVETKE, SVETO PISMO ZGODBE STAREGA ZAKONA, dva molitvenika KNJIGA POBOŽNOSTI), ki so bile vse pisane v vzhodno-štajerskem (tradicionalno pokrajinskem) knjižnem jeziku vendar v bohoričici.

Dopisoval si je s Kopitarjem in opogumljen s Kopitarjevo željo po spremembi slovenskega črkopisa, je po letu 1824 uvedel v svoje knjige reformiran črkopis - dajnčico. V naslednjih letih (do leta 1833) je Dajnko izdal obsežno število knjig, nekatere prenovljene ali dopolnjene; v nekaj deset tisoč izvodih je izšlo nad trideset izdaj. Dajnkovo izdajanje knjig se lahko razdeli v tri obdobja: -prvo je ploden pisateljski začetek do leta 1821, ki napoveduje njegov slovstveni program, črkovno pa ohranja bohoričico -drugo se prične z uvedbo novega črkopisa ter doseže vrhunec v letih 1824 - 1826, ko sta najpomembnejša dosežka slovnica (Lehrbuch der Windischeen Sprache - 1824) in zbirka posvetnih pesmi (Sto cirkvenih ino drugih pobožnih pesmih - 1826) -tretje traja le dve leti (1831 - 1833) in izraža predvsem njegovo krčevito prizadevanje za legalizacijo pokrajinskega jezika in njegovega črkopisa z izdajo dvojezičnih priredb Machnerjeve začetnice (abecedna knižica - 1831, 1833) in čebelarski priročnik (Čebelarstvo - 1831).

Priznati je potrebno, da si v svojem slovstvenem delu ni posebej prizadeval za izvirnost, saj je večina del priredba ali prevod, suveren in inovativen pa je bil v jezikovnem oziru. V slovensko zgodovino se je zapisal predvsem kot privrženec in ustvarjalec pokrajinskega jezika ter kot avtor novega slovenskega črkopisa - dajnčica. Leta 1838 je graški gubernij prepovedal uporabo dajnčice v šoli, potem ko so jo zavrnili že juršinski župnik in narodni delavec Anton Krempl, župnik pri Sv. Petru pri Mariboru Gašper Harman, videmski dekan Juri Alič in tudi Slomšek ter Anton Murko, s čimer se je zaključil vzhodno štajerski knjižno jezikovni separatizem.

S svojim deli pa je v tistem času prosvetljeval in poučeval svoje rojake v domačem jeziku, s svojo dejavnostjo dramil in ohranjal slovensko zavest, nakazal pravilno smer črkopisne reforme in pomagal izzvati knjižnojezikovne reforme, ki so izoblikovale podobo našega knjižnega jezika. Danjko je leta 1831 izdal knjigo Čebelarstvo, ki je bila prva slovenska knjiga o čebelah, ki ni bila prevod iz tujega jezika in napisana tudi po lastnih izkušnjah, saj je bil sam čebelar in to v času, ko še niso bili znani panji s premičnim satovjem. Delo je napisano tako, da postavlja posamezna vprašanja iz čebelarstva in nanje daje odgovore. Razdeljeno je na šest poglavij (1. O naravi in navadah čebel; 2. O čebeljih prebivališčih in orodja potrebna za čebelarstvo; 3.O začetkih čebelarjenja in primerni veji; 4. O množitvi čebel; 5. O gojitvi in reji čebel v raznih letnih časih; 6. O shranjevanju in uporabi medu in voska) in razčlenjeno na 500 vprašanj in odgovorov. S svojim priročnikom je hotel Dajnko spremeniti način čebelarjenja in tudi poudariti njegov pomen ter ga približati večjemu številu ljudi.

Prvi slovenski medicinski tekst s poljubno vsebino, namenjen predvsem tedanjim kirurgom- zdraviteljem, ki ga je napisal Struve leta 1794 z naslovom "Pomočki v sili", je leta 1825 prevedel in dal natisniti tudi Dajnko (Vu sili pomoč na življenja rešenje zadušenih, utoplenih, zmrznjenih, obešenih, zadavljenih ino od bliska pobitih) s čimer je svoje rojake hotel izobraževati in jim svetovati.

Za ohranjanje kulturne dediščine pa je gotovo najprimernejša zbirka pesmi (Posvetne pesmi - 1827), ki naj bi ohranjevale tradicijo vzhodnoštajerskega realizma in kmečkega humorja.

Nahajate se: MKR Znani ljudje Peter Dajnko