V tem prvem tromesečju letošnjega leta, se po gasilskih domovih izvajajo redni letni občni zbori Prostovoljnih gasilskih društev, kjer se pregleda minulo delo ter se obenem snujejo novi načrti in cilji za tekoče aktivno leto. Ob tej priložnosti se tudi podeljujejo najrazličnejše zahvale, priznanja, odlikovanja, povišanja, obletnice ter nazivi. Tudi na občnem zboru Prostovoljnega društva Orehovci so ob koncu podelili pisano paleto priznanj in zahval. Med njimi pa je najbolj izstopala listina za naziv »častni poveljnik«, ki jo je prejel starosta PGD Orehovci Franc Domajnko.
V Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, kjer se vedno nekaj dogaja, so se pred kratkim stanovalci tri dni zapored veselili in plesali. Med drugim so pripravili tudi tradicionalno druženje z Valentinovim srčkovim plesom. Že pred začetkom plesa so zaposleni izdelali verižice s srčki, ki so jih razdelili stanovalcem in tako poskrbeli za pravo vzdušje ob tem prazniku. Zato se je že ob zbiranju navzočih v avli opazilo prijetno vzdušje ob pričakovanju ponovnega druženja.Rodbina Herberstein
HERBERSTEIN - plemiška rodbina, ki je bila na Štajerskem izpričana že v 12. stol., na sedanjem slovenskem ozemlju pa v 15. stol. Zadnji potomci so iz Slovenije odšli po 2. svetovni vojni. Razvejana rodbina je imela v lasti ali zakupu številne dominije in posestva na Koroškem, Štajerskem in Kranjskem. V Istri - Lupoglav (1409 - 1531), Vipava (1470 - sredine 16. stol.), Hrastovec pri Lenartu (1482 - 1802, 1916 - 1945), gospostvo Schachenturm (1516 - vsaj 1573),gospostva Medija pri Izlakih, Podsreda, Veržej in Ormož (v drugi polovici 16.stol. - začetka 17. stol.), v 17. stol. gospostvo Slivnica, Muretinci, Dornava, Vurberg, v 18. stol. grad Radgona in od leta 1873 ptujski grad.
Posamezni člani so opravljali številne pomembne deželne funkcije; na Štajerskem so bili predvsem deželni glavarji in deželni oskrbniki. V času reformacije so se pridružili, kot velika večina drugih plemiških družin, protestantizmu in Jurij IV. (1501 - 1560) je bil med odborniki, ki so leta 1541 v Pragi od cesarja Friderika zahtevali svobodo vere. Jurij (1529 - 1586), lastnik Hrastovca, je bil v veliko oporo protestantizmu zaradi svojih pomembnih služb (1571 - 1574 štajerski deželni oskrbnik, 1580 - 1584 deželni glavar). Volben Viljem (1554 - 1619) je dal na svojem posestvu Betnava prostor za protestantsko pokopališče, hišo za pastorja in šolo, bogoslužje se je opravljalo na gradu in leta 1590 je dal na pokopališču zgraditi protestantsko molilnico.
V času protireformacije so prestopili v katoliško vero in naprej opravljali pomembne funkcije. Karel Janez Herberstein (1719 - 1787), sin Janeza Ernesta (1671 - 1746) lastnika Hrastovca in med leti 1703 - 1728 štajerskega deželnega oskrbnika, je bil med leti 1769 -1772 pomožni, med 1772 - 1787 pa redni ljubljanski škof.
Bil je privrženec reformiranega katolicizma s primesmi janzenizma in jožefinizma. Leta 1773 je Japlju naložil prevod Svetega pisma (1784 - 1802) in bogoslužnih knjig. Prizadeval si je za obnovo klera in dušnega pastirstva ter je svoje reformne poglede izpovedoval v pastirskih pismih duhovnikom, v vsakoletnih navodilih bogoslužnega koledarja in dekretih škofovskih sinod. Leta 1782 je v pastirskem pismu priznal vladarju pravico posega v notranje zadeve cerkve in zagovarjal versko toleranco, kar ga je leta 1785 stalo imenovanja za ljubljanskega nadškofa, ki ga ni hotela potrditi rimska kurija, dokler ne bi preklical svojih zmot. Spor, ki je zaradi tega nastal med Dunajem in Rimom, se je končal šele z njegovo smrtjo.
Med leti 1782 - 1785 je pri Jožefu II. izposloval novo razmejitev župnij in med leti 1785 - 1788 tudi škofijskih mej, ki so se sedaj pokrivale z deželnimi mejami. Anton Janez Nepomuk (1725 -1774) je bil od leta 1760 škof v Trstu. Žiga Herberstein (1486 - 1566) je bil diplomat in zgodovinar, ki se je najprej šolal doma v Vipavi, v Krki na Koroškem in na dunajski univerzi, kjer je leta 1502 dosegel bakalavreat. Sodeloval je v vojnah proti Madžarom in Benečanom ter se tudi odlikoval. Od leta 1514 je bil v cesarski službi (Maksimiljan I., Karl V., Ferdinand I.) kot diplomat (znanje jezikov in telesna vzdržljivost) in potoval na Dansko, v Švico, Španijo, na Češko, Madžarsko, Poljsko in celo dvakrat v Rusijo ter bil tudi na turškem dvoru v Budimu.
O potovanjih v Rusijo je leta 1549 napisal knjigo, v kateri je opisal ruske razmere in zgodovino. Ostala potovanja je opisal v avtobiografiji (1855), ki vsebuje tudi portrete odličnih osebnosti, zemljevide in druge zanimivosti ter opise. Za njegovo delovanje so značilne humanistične poteze in izjave o slovenstvu, ki so vplivale na narodno zavest slovenskih protestantov, zlasti A. Bohoriča. Bil je med najpomembnejšimi našimi osebnostmi tedanjega časa.
